Zdr avniki v prostem času
50. tradicionalno srečanje slovenskih in hrvaških upokojenih zdravnikov Mojca Kos Golja
V petek, 21. septembra 2012, je potekalo tradicionalno in obenem jubilejno srečanje Sekcije upokojenih zdravnikov Slovenskega zdravniškega društva (SUZ-SZD) in upokojenih zdravnikov Hrvaškega zdravniškega zbora (UL-HLZ). Hrvaški kolegi so nas tokrat povabili v njihovo glavno mesto Zagreb. Srečanje članov sekcij slovenskih in hrvaških upokojenih zdravnikov je bilo zares jubilejno, saj je bilo že 50. po vrsti. Kot že mnogokrat doslej, nam je bilo v petek, 21. septembra 2012, vreme spet naklonjeno. Že zjutraj, ko smo odhajali iz Ljubljane proti Zagrebu, se je obetal lep, zgodnjejesenski dan, kar se je kasneje tudi uresničilo. Tokrat so bili upokojeni zdravniki sosednje Hrvaške naši gostitelji, saj so bili na vrsti za organizacijo tradicionalnega srečanja. Nedvomno je bila izbira glavnega hrvaškega mesta za tako častitljivo obletnico srečanja zelo primerna. Veselili smo se obiska Zagreba, ki ga mnogi med nami že vrsto let nismo obiskali, vendar smo ga imeli v lepem spominu. V prejšnji skupni državi Jugoslaviji smo kar pogosto potovali v Zagreb predvsem na strokovne sestanke, razna srečanja, kongrese, skoraj obvezno pa tudi v času znamenitega Zagrebškega velesejma. Kasneje, ko sta obe prejšnji bratski republiki postali
samostojni državi, je bilo manj priložnosti za obisk glavnega mesta sosednje Hrvaške.
Že v Ljubljani se nam je na avtobusu pridružil slovenski kolega Robert Kralj, dr. dent. med., iz Celja, ki je študiral v Zagrebu in tam opravlja tudi specialistični staž. Seznanil nas je z glavnimi značilnostmi Zagreba ter z načrtom avtobusnega ogleda novega dela Zagreba, ki se je v zadnjih letih izredno spremenil.
Ob prihodu v Zagreb nas je predsednik UL-HLZ Drago Kremzir, dr. med., pričakal na zagrebški obvoznici pred postajo Sopot. Skupaj smo se nato odpeljali preko Mosta mladosti proti parku Maksimir. Na vhodu v restavracijo Maksimir so nas pričakali in pozdravili hrvaški kolegi in nam izrekli prvo dobrodošlico. Sledila je pogostitev z okusnim »gabelcem«. Restavracija leži na vhodu v park Maksimir, ki ima častitljivo zgodovino, vendar si ga zaradi pomanjkanja časa nismo uspeli ogledati. Njegovi začetki in odprtje segajo v leto 1794. Park so poimenovali po njegovem ustanovitelju škofu Maksimiljanu Vrhovcu (1752–1827). Razprostira se na 316 hektarih, na področju delno izkrčenega hrastovega gozda, kjer je dobro ohranjena flora in favna nižinskega gozda. Številne aleje so v sezoni obkrožene s cvetočimi travniki, livadami, z veliko cvetočega grmičevja in drugega cvetja. Park je obogaten s petimi različno velikimi, deloma naravnimi, deloma umetnimi jezeri. Krasijo ga še številni skalnjaki, v njem je tudi več arboretumov. V parku so številne zgradbe različnih stilov, paviljoni in razne skulpture. Poleg omenjenega je od leta 1925 v parku tudi živalski vrt, ki spada po velikosti in raznolikosti živalskih vrst med srednje velike evropske živalske vrtove. Park je torej ena od mestnih naravnih znamenitosti, ki nudi Zagrebčanom in drugim obiskovalcem hrvaškega glavnega mesta različne vrste aktivnosti in prostor za oglede, sprehode, rekreacijo ali zgolj za posedanje in uživanje v lepem naravnem okolju. S hrvaškimi kolegi smo se po okrepčilu v restavraciji Maksimir
Na poti v zagrebški park Maksimir (foto Božena Skalicky Kuhelj). Revija ISIS - Maj 2013
103