Medicina
Poročilo s 17. mednarodnega ArgoSpine simpozija hrbtenične kirurgije Samo K. Fokter
V fascinantnem okolju Maison des Arts et Métiers v pariškem 9. okrožju je 31. januarja in 1. februarja 2013 potekal tokrat že 17. mednarodni simpozij Združenja evropskih raziskovalnih skupin za hrbtenično osteosintezo (Association of European Research Groups for Spinal Osteosynthesis – ArgoSpine, www. argospine.org), ki združuje ortopede, nevrokirurge in znanstvenike, ki se ukvarjajo s hrbtenično kirurgijo. Letošnjega simpozija z delovnim naslovom »Biomateriali, kirurški vsadki in preiskovalne metode: dodatni ključni elementi uspeha?«, ki sem mu imel čast predsedovati, se je udeležilo 270 udeležencev z vseh koncev sveta. Srečanje je tradicionalno organizirano kot prenos znanja in izkušenj vabljenih predavateljev na klinične zdravnike in poteka v obliki tematskih simpozijev, okroglih miz, klasičnih predavanj in delavnic, udeleženci pa lahko aktivno sodelujejo z glasovanjem o zanje najboljših rešitvah, ustnimi predstavitvami izbranih primerov in posterji. Veliko časa je namenjenega razpravam, ki sledijo vsakemu sklopu in jih moderirajo vodilni strokovnjaki s posameznega področja hrbtenične kirurgije. Poudarek je na z dokazi podprti medicini, industrija je odmaknjena na minimalističen razstavni prostor, kjer je vsakemu razstavljavcu na voljo le ena standardna miza. Po pozdravnem nagovoru prof. dr. Christiana Mazela, predsednika ArgoSpine, smo v prvem simpoziju obravnavali dinamično stabilizacijo vratne hrbtenice. Medtem ko so se diskalne endoproteze v tem segmentu široko uveljavile, posebne prednosti dinamičnih plošč za zatrditev bolezensko prizadetih vertebrodinamičnih segmentov (VDS) avtorji niso našli.
V naslednjem simpoziju smo obravnavali dinamično stabilizacijo ledvene hrbtenice. Osnovna ideja v smislu ohranitve gibljivosti ob sočasnem preprečevanju prekomernih (in s tem bolečih) gibov prizadetega VDS ter preprečevanju preobremenitve sosednjih VDS (in s tem pospešenega razvoja bolezni sosednjega segmenta) je francoska. Uporabno vrednost metode pri starejših bolnikih s stabilno spondilolistezo je predstavil asist. Matjaž Voršič iz UKC Maribor, francoski avtorji pa so poročali o solidnih kliničnih rezultatih v primeru zdravljenja bolnikov, starejših od 80 let, in v primeru hibridnih konstrukcij, pri katerih VDS neposredno nad zatrjenim enim ali več VDS preventivno dinamično stabiliziramo (t.i. topping-off sistemi), s čimer naj bi preprečili bolezen sosednjega segmenta. V okrogli mizi, ki je sledila, žal tudi francoski avtorji v zelo kakovostni radiološki študiji niso mogli potrditi pričakovanega ugodnega učinka dinamične stabilizacije, zato se je večina udeležencev pri glasovanju strinjala s podpisanim, ki je v preglednem
prispevku ocenil, da dinamična stabilizacija ledvene hrbtenice s tehničnimi rešitvami, ki jih trenutno poznamo, nima nobene prednosti pred klasično togo zatrditvijo bolezensko prizadetih VDS. V tretjem in četrtem simpoziju smo obravnavali vnetne bolezni hrbtenice. Kirurško zdravljenje spondilodiscitisov, ki ne reagirajo na antibiotično terapijo, je predstavil prof. dr. Rok Vengust z Ortopedske klinike v Ljubljani. Med antibiotiki za preprečitev vnetja zaradi kirurškega zdravljenja hrbtenice in vstavitve osteosintetskega materiala so infektologi še vedno priporočali cefazolin v odmerku 2 g pol ure pred posegom, drugi odmerek 2 g pa mora slediti 4 ure po prvem.
Med ustnimi predstavitvami v popoldanskem delu prvega dneva srečanja velja posebej omeniti odlično predavanje asist. dr. Gregorja Rečnika iz UKC Maribor o prednostih minimalno invazivne transforaminalne medvretenčne zatrditve (mini-TLIF). Nekateri kazalci zdravljenja, kot so poškodba mišičja, izguba krvi in trajanje hospitalizacije pri tako zdravljenih bolnikih, so bili ugodnejši kot pri bolnikih, zdravljenih s klasično odprto metodo. Tudi celotni peti simpozij je bil posvečen minimalno invazivni hrbtenični kirurgiji. Svoje bogate izkušnje pri zatrditvah segmenta L5-S1 z metodo aksialne medvretenčne zatrditve (AxiaLIF), pri kateri poseben vijak uvedemo skozi zelo majhen parakokcigealni pristop, je predstavil nizozemski nevrokirurg Dick Zeilstra. Problem ostaja manjši odstotek kostne fuzije navedenega VDS, saj je pri tej metodi možnost natančne in popolne odstranitve diskalnega tkiva omejena. Drugi avtorji so poročali o prvih izkušnjah z nadomeščanjem izrabljenih fasetnih sklepov in inovativnih kirurških pristopih do diskalnega tkiva, med katerimi se v zadnjem času uveljavlja zlasti
Nevrokirurg dr. Denis L. Kaech (Chur, Švica), gospa Veronika Stabej, veleposlanica RS v Parizu, in doc. dr. Samo K. Fokter med predsedniškim koktajlom (foto: Gilles Martin). Revija ISIS - April 2013
67