Medicina
30 let kirurgije jeter, trebušne slinavke in žolčnega sistema (HPB) v Sloveniji Eldar M. Gadžijev
Uvod Ob vse večjem specializiranju posameznih področij kirurgije so se pred približno 40 leti kirurgi, ki so se ukvarjali s kirurgijo jeter, pa tudi žolčnih vodov in trebušne slinavke (HPB-kirurgija), začeli združevati. Anatomska in fiziološka povezava treh sistemov, zahtevnost operativnih posegov in tudi nove diagnostične možnosti ter obetavne operacijske tehnologije so vplivali na potrebo po združevanju kirurgov na tem področju. Rezultati operacij prav na tem področju usposobljenih kirurgov so bili bistveno boljši, kot če so enake posege opravljali sicer široko usmerjeni splošni kirurgi ali tudi abdominalni, drugod tudi visceralni kirurgi, ki so izvajali vse posege v trebuhu.
Pri nas je takrat oral ledino na področju jetrne kirurgije sicer abdominalni in splošni kirurg prof. Mitja Kovič. Poleg njega sta jetra občasno operirala še prof. Vladislav Pegan in prof. Stane Repše. Potem smo »prišli zraven« tudi nekateri takrat mlajši in mene je ta kirurgija najbolj pritegnila. Ko je prof. Mitja Kovič v svojem 58. letu prezgodaj zapustil ta svet, je po odločitvi prof. Vladislava Pegana, ki je postal novi predstojnik klinike, odgovornost za razvoj jetrne kirurgije padla name. V tretjem nadstropju Kliničnega centra smo že pod vodstvom prof. Mitje Koviča razvili specializiran oddelek, ki pa vendarle ni dobil naziva po pretežno izvajani dejavnosti, ker so kar številni kirurgi z drugih oddelkov na kliniki radi izvajali operacije na trebušni slinavki in žolčnih vodih. Začeli pa smo zbirati podatke o naših jetrnih operacijah in odhajali tudi na mednarodne kongrese HPB-kirurgije, nekaj kirurgov pa se nas je tudi včlanilo v mednarodna združenja za te vrste kirurgijo. Zato smo menili, da bi bilo prav tudi v Sloveniji organizirati nacionalno sekcijo za to področje, kar nam je kljub pripombam, da bomo kmalu imeli sekcijo za vsak organ, tudi uspelo. Ob koncu svojega poklicnega dela sem imel na Onkološkem inštitutu poslovilno predavanje, ki so se ga na moje veliko zadovoljstvo udeležili tudi nekateri kolegi iz drugih ustanov, s katerimi sem deloval na področju HPB-kirurgije. Tej sem se namreč povsem posvetil in bistveno manj izvajal ostale abdominalne posege. Na predavanju sem predstavil svoj pogled na 30 let delovanja na tem področju kirurgije pri nas. Pred kratkim se mi je ob branju prispevka dr. Štefana Groska porodila ideja, da naj bi v Izidi izhajalo tudi nekaj bolj žive zgodovine, poleg zanimivih starih slik in stavb. Zato sem sklenil napisati nekaj o razvoju HPB-kirurgije pri nas.
S številkami in datumi na pamet sem precej skregan, imam pa nekaj dokumentiranih, »na dokazih temelječih« pisnih objav o naših dosežkih na tem področju in te sem v prispevku pridal na »neklasičen« način. Zaradi preglednosti bom šel v svojem prikazu po sistemih oziroma organih in ne po časovnem redu.
Trebušna slinavka
»Operacije pankreasa« so bile »ljubezen mnogih abdominalcev«, pa žal tudi pokopališče verjetno prevelikega števila bolnikov. Smrtnost zahtevnih operativnih posegov naj ne bi presegala 5 odstotkov in take rezultate je pač možno doseči z veliko izkušnjami. Vsak pomembnejši abdominalni ali splošni kirurg je v prejšnjih letih hotel operirati trebušno slinavko in cefalična duodenopankreatektomija – »Whipplova operacija« je bila in je še vedno za mnoge izziv in ideal trebušne operacije. Poseg zahteva ob dobrem poznavanju topografske anatomije precej prepariranja, reseciranja in anastomoziranja, kar je vse izziv za »abdominalca«. Žal pa pri teh operacijah niso redki zapleti predvsem zaradi fistul na anastomozi trebušne slinavke s črevesjem. No, »specializirani« HPB-kirurgi so imeli povsod boljše rezultate od nespecializiranih, tako kar zadeva zaplete po operaciji kot tudi preživetje. Kljub temu tedaj daljša preživetja po operacijah zaradi raka trebušne slinavke dolgo niso bila dosežena in so tudi sedaj redka. Rezultati so dobri, če je tumor v glavi trebušne slinavke manjši od 2 cm! Zato so bili z Whipplovimi operacijami tudi pri nas bistveno boljši rezultati in daljše preživetje pri periampularnih tumorjih, ki so hitro povzročali zlatenico, kar je potegnilo za seboj pospešeno diagnostiko in čimprejšnjo operacijo. Na tem področju pa so internisti kar dobro »mešali štrene« kirurgom, ko so včasih prehitro, predvsem pa brez posveta s kirurgom vstavljali stente skozi papilo in tumorsko zožitev. Na tem mestu ne bom razpravljal o vsem, kar je to potegnilo za seboj. Posebno poglavje so bili sicer redki endokrini tumorji pankreasa, ki so bili »ljubezen« našega prof. Staneta Repšeta (Repše, Stanislav. Endokrini tumorji trebušne slinavke – naša kazuistika in kirurški problemi = Endocrine tumours of the pancreas - own experience and surgical problems. Gastroenterolog (Ljubl.), april 2001, letn. 5, št. 1, str. 61–64.). Kadar pa smo naleteli na redke ostale tumorje trebušne slinavke, je včasih to omogočilo objavo v mednarodnih revijah (Ferlan Marolt, Vera, Pleskovič, Alojz, Pegan, Vladislav. Solid papillary-cystic tumor of the pancreas. Hepato-gastroenterol., 1999, letn. 46, str. 2978–2982. in Potrč, Stojan, Kavalar, Rajko, Horvat, Matjaž, Gadžijev, Eldar. Urgent Whipple resection for solid pseudopapillary tumor of the pancreas.
Revija ISIS - April 2013
53