Zanimivo
Prim. prof. dr. Ivo Raišp, dr. med. (25. marec 1926–4. maj 2009) Zadnji »generalist« na Slovenskem Franc Verovnik
Mladost in študijska leta Ivo Raišp se je rodil 25. marca 1926 v Celju v zdravniški družini. Oče je bil specialist interne medicine, mati gospodinja. Skupaj s tri leta starejšo sestro je odraščal v »knežjem mestu«, kjer je obiskoval osnovno šolo in gimnazijo (1). Njegovo šolanje je prekinila druga svetovna vojna. Ker je bil oče zaveden Slovenec, so ga Nemci poslali na prisilno delo v Nemčijo, mati pa je ostala z obema otrokoma v Celju. Tudi komaj petnajstletnega Iva so Nemci na začetku okupacije za krajši čas zaprli (2). Ko so ga spustili iz zapora, je nadaljeval z gimnazijo do mature leta 1944. Po njej je odšel v partizane, kjer je bil bolničar, nato pa je ostal v vojaški suknji še po vojni do konca leta 1945. Jeseni istega leta se je vpisal na Medicinsko fakulteto v Ljubljani. V drugem letniku je presedlal na Medicinsko fakulteto v Zagrebu, ker v Ljubljani ni mogel najti stanovanja (3). Preselil se je k svoji sestri, ki je že študirala v Zagrebu. Tam je uspešno diplomiral 30. decembra 1950. Pod očetovim vplivom je že kot študent med počitnicami vedno opravljal prakso na internih oddelkih. Zadnje leto študija je ves čas delal kot volonter na zagrebški interni kliniki, kjer sta ga najbolj pritegnila endokrinologija in diabetes. Tudi kasneje se je temeljito posvetil tema dvema vejama interne medicine (3).
zadovoljivo razvita le v Sarajevu, kjer je dva meseca služboval na interni kliniki in tam opravil strokovni izpit (3). Junija leta 1953 je začel specializirati na internem oddelku Bolnišnice Celje. V času specializacije se je osem mesecev izpopolnjeval na II. Univerzitetni interni kliniki na Dunaju pri prof. Karlu Fellingerju (1904–2000) (5), ki je bil v drugi polovici 20. stoletja eden najbolj uglednih in mednarodno uveljavljenih avstrijskih zdravnikov. Med njegovimi bolniki so bile eminentne osebnosti: od kraljev, predsednikov držav in vlad ter diplomatov do cerkvenih dostojanstvenikov. Leta 1956 se je kot štipendist Sveta za zdravstvo Ljudske republike Slovenije nekaj časa izpopolnjeval še na endokrinološki kliniki v Hôpital Braussais v Parizu pri prof. Jean-Louisu De Gennesu, s katerim si je že prej dopisoval (3).
Med specializacijo na internem oddelku v Celju je imel veliko časa in volje, zato se je odločil, da se posveti še doktoratu. Za disertacijo si je izbral raziskovanje okulokardialnega refleksa pri ikterusu pod mentorstvom znanega slovenskega patofiziologa prof. Andreja O. Župančiča (1916–2007) (6). Za izhodišče je uporabil že nekaj časa znano dejstvo, da pride pri pritiskanju na očesna zrkla do bradikardije – tako imenovanega okulokardialnega refleksa. Raziskoval ga je pri ikteričnih bolnikih, ker naj bi zaradi ikterusa prišlo do funkcionalnih motenj na srcu, zlasti bradikardije. V raziskavo je bilo vključenih 80 preiskovancev, od tega 71 z ikterusom, šest zdravih in trije digitalizirani, prav tako je bil
Specializacija in izpit iz interne medicine Po diplomi se je najprej zaposlil kot zdravnik pripravnik na Higienskem zavodu v Zagrebu, jeseni 1951 pa je nadaljeval s stažem v celjski bolnišnici. V letih 1952 in 1953 je bil mobiliziran kot zdravnik v Bosni, najdlje v obratni ambulanti železarne v Zenici, kjer je bil skupaj s kasnejšim kliničnim toksikologom prim. dr. Fedorjem Krejčijem (1926–2004) (4). Delo je opravljal v skrajno primitivnih in skromnih razmerah. Medicina je bila
Leta 1952 z medicinskimi sestrami internega oddelka Bolnišnice Celje. Revija ISIS - April 2013
45