Uvodnik
Strategija zdravstva – kje zamujamo V Evropi prevladujejo zdravstveni sistemi, ki temeljijo na solidarnosti, takšen sistem pa imamo tudi pri nas v Sloveniji. Verjamemo namreč, da ljudi ne smemo ločevati glede na njihov socialni položaj, ko gre za zagotavljanje sredstev za njihovo zdravstveno varstvo, četudi je res, da takšno razumevanje solidarnosti in pravičnosti najbolj koristi družbenim skupinam, ki prejemajo od takega zdravstvenega sistema precej več, kot vanj prispevajo. Toda to ni njegova poglavitna slabost.
Ob vseh prednostih solidarnostnega zdravstvenega sistema namreč ne gre spregledati njegove največje pomanjkljivosti: prav nobena država s takšnim sistemom zdravstvenega zavarovanja ne more zagotoviti svojim državljanom brezplačnega zdravstvenega varstva, ki bi bilo povrh tudi najboljše. To velja še kako tudi za Slovenijo. In tako pridemo do vprašanja prioritet! Dogovoriti
se je namreč potrebno, kaj v okviru razpoložljivih finančnih sredstev, zbranih za zdravstvo, zmoremo zagotoviti v obsegu zdravstvenih storitev vsem državljanom in česa ne zmoremo. Brez dvoma smo se zdaj že znašli v položaju, ko nam mora biti za zgled, kako ravnati glede tega, kaj zmoremo in česa ne več, ravnanje skandinavskih držav in Velike Britanije; deloma pa tudi nekaterih naših evropskih sosed, ki so se dovolj zgodaj odločile potegniti mejo, do katere zmorejo zdravstvene blagajne poravnavati račune za dogovorjene pravice, katerih zdravstvenih storitev pa javno zdravstvo zavarovancem ne more zagotoviti, saj presegajo družbeni dogovor o zagotovljenem zdravstvenem varstvu na temeljih solidarnosti. Prav to, da pri nas še nimamo jasnega družbenega dogovora o prioritetah v zdravstvu, je ena največjih slabosti slovenskega zdravstvenega sistema. In tako kot politika preprosto ne upa spregovoriti o omejevanju pravic in o nerealnosti vsem dostopnega brezplačnega zdravstva, tudi naši predstavniki akademske medicine ne zmorejo drugače, kot da v strokovna stališča zapišejo najboljše, ne glede na ceno, kadrovske ali kakšne druge omejitve. Razširjeni strokovni kolegiji tako sestavljajo idealizirane smernice, ki temeljijo na medicini, podprti z dokazi. Ob tem, ko večino kliničnih študij izpeljejo farmacevtska podjetja, postaja vprašanje pristranosti kliničnega raziskovanja v smer vse dražjega zdravljenja več kot umestno. Medtem pa nastajajo v vsakdanjem življenju pojavi, ki niso v prid ne bolniku in ne zdravniku.
Tako so smernice eno, povsem nekaj drugega pa je njihovo uresničevanje v vsakdanji zdravniški praksi, ki jo omejujejo finančna sredstva in razpoložljiv (normiran) čas. K temu je treba dodati še aktualne varčevalne zapovedi, ki ostanejo kar preveč v ozadju všečnih političnih obljub in strokovnih smernic. Posledice razkoraka med bolnikovimi potrebami ter pričakovanji ter realnimi možnosti pa se pokažejo v odnosu bolnik - zdravnik.
Ob tem ne morem mimo Zdravstvenega sveta in razširjenih strokovnih kolegijev, ki so najvišji strokovni organ za posamezno medicinsko področje. Njihova naloga je oblikovanje strokovnih doktrin, Zdravstveni svet pa je najvišji strokovno usklajevalni in posvetovalni organ ministra za zdravje na področju zdravstvene dejavnosti, zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja. Svet oblikuje vsebino zdravstvenih programov. Pri tem mora upoštevati možnosti za njihovo uresničitev, enakomerni razvoj vseh strok in načelo enake dostopnosti. Revija ISIS - April 2013
3