iz zgodovine medicine Med medicino in upodabljajočo umetnostjo
Razvoj oskrbe slepih in slabovidnih na Slovenskem Zvonka Zupanič Slavec
Slepota velja od nekdaj za eno najhujših prizadetosti in še danes predstavljajo slepi desetino vseh invalidov v razvitem svetu. Zaradi hude invalidnosti, ki jo bolezen prinaša, so slepim v ozaveščeni družbi začeli ponujati sprva le človekoljubno pomoč, sčasoma pa tudi širšo družbeno podporo in medicinsko oskrbo. Z vzgojo in izobraževanjem so jim omogočili vse boljšo vključenost v vsakdanje življenje. Ker je bila slepota zaradi svojih dolgo nerazumljivih razlogov neozdravljiva (prirojene bolezni, trahom, katarakta, glavkom, različni tumorji …), je družba nesrečne posameznike postavljala ob svoj rob, da so se preživljali z beračenjem ali bili v burkah v posmeh javnosti. Še posebej so bili prizadeti otroci. Le redki slepi ljudje so bili sprejeti kot modreci, kot npr. veliki grški dramatik Homer, ali znameniti arabski zdravnik Razes, ki je po oslepitvi še naprej presežno opravljal svoj poklic. Sicer pa je pojavljanje slepih v družbi dobilo svojo predstavitev tudi v umetniških upodobitvah, pa najsi bo v literaturi ali na slikarskih platnih domačih in tujih umetnikov. V slovenskem prostoru nam je med slikarskimi deli najbližje znamenito platno Riharda Jakopiča Slepec, zelo znani pa sta tudi deli slikarja Franca Tratnika, objavljeni ob tem zapisu. Z njimi želimo predstaviti osrednje slikarske upodobitve slepote v slovenski upodabljajoči umetnosti.
Zgodovinski pregled – francosko prosvetljenstvo in človekoljubnost do slepih V času, ko so razsvetljenski filozofi v Parizu pripravljali prvo enciklopedijo, ki je izšla leta 1751, je njen pobudnik Denis Diderot v Pismu o slepih za tiste, ki vidijo (1749), prvi odkril duševne sposobnosti slepih in tudi prvi pokazal možnosti za njihovo izobraževanje in vzgojo. Pri tem je zavrnil sentimentalno nedejavno človekoljubno skrb zanje. Domnevamo lahko, kako je bil njegov sodobnik in somišljenik Valentin Haüy globoko pretresen, ko je (1771) na trgu sv. Vida v Parizu ugledal skupino desetih slepih otrok, našemljenih z oslovskimi ušesi in pavjimi repi. Oči so jim pokrivala papirnata očala, stali so za notnimi stojali in ob spremljavi violine in basa peli prostaške pesmi v zabavo poulični množici. Prizor je tega dobrega človeka vznemiril do te mere, da je sklenil: »Storiti moram nekaj dobrega. Naučiti slepe, da bi brali knjige, ki bi jih sami tiskali. Naučil jih bom igranja in petja, da bodo prirejali koncerte.« To je postal njegov življenjski cilj in leta 1784 je začel poučevati najprej enega slepega in ko je dosegel prve vidne uspehe, je zbral kar 12 slepih učencev, za katere je s hrano in obleko skrbelo Društvo človekoljubov. V skladu z razsvetljenskimi idejami se je potrdila zavest, da so tudi slepi in gluhi enakovredni del družbe in sposobni 36
Revija ISIS - April 2013
Pieter Breugel star.: Slepi vodi slepce, 1568 (tempera na platnu, 86 x 154 cm, Capodimonte museum, Neapelj; vir: google pictures). Slika s prispodobo, da slepec vodi slepce, ki padejo v jamo, avtor upodablja svetopisemsko notranjo slepoto, ki jo lahko prepreči Cerkev, naslikana v ozadju. dostojanstvenega življenja. Že leta 1791, ko so se ulice po revoluciji umirile, je bil odprt Zavod za slepe in gluhoneme v nekem pariškem samostanu in že leta 1795 samostojen Zavod za slepe otroke.
V ta zavod je bil kot 10-leten slepi deček sprejet Louis Braille (1810–1853). Nadarjeni otrok se je hitro učil, in to iz knjig, tiskanih v reliefnih črkah. Le-te pa so naporne za tip in jemljejo veliko prostora. Genialni Braille je uporabil zapleteni Barbierov točkopis in postavil osnovo točkopisa v celico s šestimi pikami (1825). S kombinacijo šestih pik v celici se da zapisati z dogovorjenimi predznaki vse, kar človek zapisuje: črke, števila, ločila, notni sistem, kemijske in fizikalne znake ... Prav gotovo je Braillov točkopis eden največjih izumov človeštva. Vendar
Louis Braille (1810–1853) in njegova abeceda za slepe iz leta 1825 (vir: google – pictures)