Intervju
Doc. dr. Pavle Košorok, dr. med. Marjan Kordaš
Pavle Košorok je diplomiral leta 1969 na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Specializacijo iz splošne kirurgije je opravil leta 1976. Kot kirurg je delal v ljubljanskem Univerzitetnem kliničnem centru do leta 1994, ko se je odločil za samostojno delo. Leta 1994 je ustanovil »Medicinski center Iatros«, kjer dela še zdaj. Leta 1996 se je habilitiral v učiteljski naziv docent in redno sodeluje pri izobraževanju študentov medicine. Predava poglavje o proktologiji in enterostomalni terapiji. Vaje iz proktologije vsi študentje medicine opravljajo v MC Iatros. Za našo revijo redno pišete prispevke o napredku Vašega strokovnega področja. Tudi o primerjavi stanja pri nas ter na tujem. Zakaj ta doslednost? Stanovsko revijo Isis cenim. Zdi se mi, da je primeren medij, preko katerega lahko poročamo o svojih izkušnjah, za katere se mi zdi, da bi zanimale, oziroma bi pravzaprav morale zanimati, tudi druge kolege. Ker sledim svoji stroki, ki je po večini evropskih držav že samostojna dejavnost (koloproktologija), sem prepričan, da je nenehno sledenje napredku za moje delo nujno, primerjava z domačo prakso pa izziv. Kako Vam uspeva – to se vidi iz Vaših zapisov – vzdrževati stik z mednarodnim prostorom? Že v letih »državne« službe sem sledil stroki preko revij in kongresov. Velika spodbuda je bila štipendija za izobraževanje v Angliji (St. Mark‘s Hospital, London) in kasneje na clevelandski kliniki (Cleveland, ZDA), kjer sem se izšolal na področju enterostomalne terapije. V zasebni ustanovi je sledenje stroki morda nekoliko lažje, ker sami postavljamo prioritete in namenjamo sredstva za izobraževanje. Moji prvi kongresi v času zasebništva so bili svetovni kongresi ambulantne kirurgije (ambulatory surgery). V stikih s kolegi, ki so imeli s tem že izkušnje, sem lahko preverjal, kaj in kako bi lahko delal v domačih razmerah, v okviru koncesije za ambulantno delo, ki sem jo dobil od Ministrstva za zdravje. Pokazalo se je, da je tega veliko. Ker sledim področju koloproktologije, vzdržujem stike s strokovnjaki tega področja. Ker delamo na zelo specializiranem področju, lahko poročamo o velikih serijah bolnikov, zdravljenih po principu dnevne bolnišnice. Te izkušnje so tudi v svetovnem merilu zanimive. Prav zaradi tega dobivamo tudi povabila za vabljena predavanja. Naš medicinski center je učna baza slovenskih medicincev, pa tudi ena od izbranih ustanov, kjer nudimo izobraževanje članom Mediteranskega združenja za koloproktologijo. Zakaj (čemu) ste se odločili, da boste ustanovili »Medicinski center Iatros«, šli delat na svoje? V časih po osamosvojitvi je bilo potrebno nekaj drznosti za takšno odločitev. Nihče ni mogel predvideti, kako se bo
razvijalo zasebništvo. Vedno sem bil prepričan, da je »s pogumnimi sreča«. Torej sem zbral pogum in se odločil. Vsekakor je odločitev za samostojno delo izziv, ki ga brez odgovornosti ni pametno sprejeti. Predvideval sem, da bom v novem delovnem okolju bolj samostojen in bom lahko začel tudi s kakimi novostmi, kar je bilo na starem delovnem mestu vedno bolj težko. Izkazalo se je, da je bila odločitev pravilna in da uspešno delamo. Pomemben razlog za uspešno delo je okoliščina, da smo razvili »tržno nišo«, ki je bila do tedaj zapostavljena. Tega sem se zavedal. Tudi danes se vidi, da vse medicinske dejavnosti niso tržno zanimive, predvsem ne za individualni začetek.
Pred sabo imam knjižico z naslovom »Živeti sproščeno« (7., dopolnjena izdaja), ki je med drugim kar širok seznam vaše trenutne diagnostike, preventive in operative. Kako in koliko so te možnosti dostopne vsem pacientom? Vas v tem pogledu birokracija (ministrstvo, zavarovalnica) podpira, se ne meni – ali ovira? Kot že rečeno, je koloproktologija samostojna dejavnost. Zaenkrat žal nimamo možnosti, da bi pokrivali celotno področje, zato moramo vse velike posege razporediti po ustanovah, ki jim zaupamo, in skušamo slediti zdravljenje naših pacientov, kar pa ni vedno mogoče. Lahko rečem, da imamo dobre izkušnje z zavarovalnico, ki se zaveda, da smo tržno zanimivi. Ker želimo delati dobro, vlagamo veliko sredstev v razvoj stroke in posodabljanje opreme. Vse to pa pomeni, da ima slovensko zdravstvo na račun zasebnih ustanov več in včasih tudi boljše možnosti za zdravljenje bolnikov. Še vedno se premalo zavedamo, da so koncesionarji del javnega zdravstva. Ravno zato bi
Revija ISIS - April 2013
33