SISI »A ni tale pot malo čudna?«
Previdno sem molčal s hribovskimi hvalisanji, ampak vseeno je sledilo neizogibno Tonetovo vprašanje:
»Pa je res neznačilna.«
Spogledala sva se. Neznano kje in neznano kdaj sva zavila na lovsko pot. Mogoče je bila tudi kozorogova ali Bedančeva, morda je vodila do Kosobrina, Pehte ali Samoroga. V vsakem primeru se je vijugala odločno v napačno smer nad votla brezna. Skomignila sva z rameni. Usta so se nama že zdavnaj zlepila. Nazaj. Nekdo je preizkušal najino vzdržljivost in se poigraval s čuti. Kekec ali Rožle? Seveda sva dosegla vodo. Vrgel sem se v strugo z vsem železjem na sebi, da bi skoraj utonil. Odprl sem usta, da je voda prosto drla vame po fizikalnih zakonitosti. Šele potem sem začel piti. Končno potešen. Odcapljala sva naprej. Koča, ki bi po vsej logiki morala stati tako rekoč za ovinkom, se je čudežno izmikala najinemu dosegu. Nemo sva se gledala. Noč ima svojo moč, razdalje so se oddaljile, čas je tekel nazaj, teža se je potrojila. Tu je delovala neka hribovska relativnostna teorija. Avto je neznana šaljiva sila odmaknila nekam proti Mojstrani. Zadnji korak je bil samo še padec na tla. Dovolj je bilo in preveč. 12 ur v steni, 26 ur pokonci. Teden dni kasneje.
V prijetni senci gostilniškega vrta smo sedeli za mizo in uničevali vsak svoje pivo. Magda in Tone Škarja sta bila moja družba.
» A si kaj plezal zadnje čase?« »Eeee, nekaj malega ...«
Nisem se mogel izogniti resnici. Da sva potrebovala sramotnih 12 ur za pot prvopristopnikov, izgubila se sicer nisva, sva si pa otežila izstop čez čudno strme stenice in jih nabila s klini. Da človek ne more biti ravno ponosen na tako mencanje. Tone se je režal in ko je videl mojo zadrego, je modro uravnovesil najin dosežek: »A veš koliko sem sam potreboval prvič za Slovensko smer?« »Ne bi si upal ugibati.« »Tri dni!!!«
Sedaj smo se vsi smejali. Vsak je bil enkrat golobradi naivnež! Hribi imajo svoje zakone, mravljice, ki po njih lezemo, pa velike sanje. Včasih se v družbi smejemo tudi mojemu aforizmu: kako to, da tako slabo plezam, ko pa sem prebral že vse knjige o alpinizmu. No, pa srečno! P. S. Tiste kline na levi strani Prevčevega izstopa kar pustite v razpokah. Nekomu bodo morda še hudičevo prav prišli! Sicer pa Tone pravi, da je po desni strani izstopa pravi sprehod. Sedaj veste.
Tri iz gimnazijskih časov Rajmond Šavrin
Balada o operaciji Roka opleta, glava zmiguje, škarje v trebuh, kri se vsuje, bela je barva rdeča postala, roka globoko v rano je pala.
Krogla gnilobe je ven izbezana, koža na hitro skupaj steptana. Pod kožo pa skriva Matilda zobe, namesto gnilobe je padlo srce. Kri bruha in bruha in žila se krči, človek se krči kot počen balon, pred vrati pa čaka ga črn furgon.
Balada o Pepe Andražu Od doma odšel je kot vedno ob šestih, iz hiše do službe hodil je peš, bil vsako je jutro točen ob sedmih, če ni kaj drugega prišlo vmes. Hodil megleno je jutro, po Titovi cesti skozi Pasažo, pred Namo prižgal si cigaro in stopil na svežo banano.
Tla so se vdala, noga plesala in padel je Pepe Andraž pod gumo kolesa, ki peljal je mimo. Zacvilile gume, nad gumo šofer, ki stlačil je Pepa kot zver.
»Prišel si prezgodaj, kosila še ni.« »Ni Pepe, to jaz sem, inšpektor, vaš mož je povožen kot tovor banan, kosila ni treba, vrzite ga stran.«
Konjska smrt In padli so noži, široki kot voli, na ubogi ta konjski hrbet, ki komaj je nosil skelet. Že kruti mesar zadnjič zanj moli. Kosi so padali rdeče krvi, in vse se je lépilo pod teboj, nisi vedel, ali je bil konj ali noj v sveži konzervi krvi.
Vrstile so se ena za drugo, konzerve iz kupa mesa, kot bi pordečeti hotele vso zadrugo. Prihajali so konji iz trdnega sna, kamor gnal jih sovražni je jugo, na zadnjo pot – hrano za psa.
Revija ISIS - April 2013
119