SISI primer. Kako nagovoriti nagca? Recimo, srečate ženo svojega šefa. Impozantna figura, Walküra tako rekoč, morda le ne na čisto pravem mestu.
Tisto, standardno za začetek, kar pod oblečenimi pogoji vedno vžge: »Čudovito obleko imate danes gospa,« seveda odpade. In kaj potem ostane? Tisti, ki imate dober nagovor za uvod, mi ga, prosim, nujno sporočite.
Drugo vprašanje. Kam gledati nagca ali nagico? V oči? Za začetek bo še šlo, toda kam bo on ali ona gledal ali gledala čez čas in kako mu, ji, slediti? Sicer pa je treba pohvalno povedati, da drugi, nežni spol, dame torej, komaj kdaj zaidejo v savno le ali predvsem zato, da bi srečale kakšnega Apolona. Morda imajo že od doma kakšne slabe izkušnje. Velika večina jih želi shujšati, izhajajoč iz gospodinjske izkušnje, da se mast v ponvi topi, tam nekje pri 65° C.
Pri 90° C bi se morale trebušna in sorodne masti torej topiti kot pomladanski sneg. In res, tehtnica pred izhodom pokaže dva kilograma manj. Žal le do naslednjega jutra. Nekaj piv in še kakšno šilce hitro popravijo nastalo škodo. Tole, kar sledi, pa moram napisati z vso previdnostjo, ker tu pričakujem največ protestov bralcev.
Savna = vročina in vročina poneumlja, ali vsaj potegne možgansko ročno zavoro. Dokazano nobena velika dela niso nastala v vročini. Če bi Karl Marx živel v Timbuktuju, bi napisal svoj Kapital na štirih straneh. Prešeren ni nikoli zašel v savno. Morda zato, ker ni vedel, kam bi lahko odložil cilinder, ali pa ni našel rime za savno.
Križev pot ali Slovenska smer Matjaž Lesjak
Junij se je modril nad Slovenijo tako veličastno, da je obetal stabilno vreme vse do zgodnje jeseni. Sonce je podkurilo zrak in vsa vlaga je izparela v vesolje in odnesla s seboj poslednji jutranji oblaček. Junija sva s Frenkom vsako leto načrtovala kakšne večje ture, ki bi bile primerne zame – amaterskega alpinista samouka – in bi tudi zanj – predstavnika klasične alpinistične generacije v izginjanju – predstavljale zadosten izziv. Vreme je bilo po najinih izkušnjah konec junija vedno brezoblačno in tako je bil dovolj le en telefonski klic. »Bi šla nekam plezat?« »Seveda.«
»Slovenske smeri še nisva skupaj dol položila ...« »Velja«
»Ob treh zjutraj?« »Velja.«
Tako se midva dogovarjava že vsa leta. Besedo drživa kot svedrovec, malo pa pripomore tudi Frenkovo večno varčevanje pri impulzih. Pa je vseeno poklical še enkrat. »Vroče bo. Greva ob dveh.«
Vstal sem ob enih zjutraj in tisti tip v ogledalu kopalnice me je vprašal, če se zavedam, da bom čez steno vlekel ne samo nahrbtnik, ampak tudi pet križev? Hitro sem ugasnil luč, da ne bi že jutra začel s skepso, kajti proti dejstvom ni argumentov. Pet križev? No recimo pet celih pet...
116
Revija ISIS - April 2013
Ob štirih sva parkirala v Vratih. Zlezla sva iz avta in v naju je puhnil topel zrak, kot da bi potegnila furo do saharskega Atlasa. Ko smo bili še mladi, nas je pod Triglavom mrazilo sredi poletja, da se nismo rešili šklepetanja zob vse do Praga. Prekleto globalno segrevanje! Pozimi nam je stopilo ledne slapove, poleti pa ukradlo gorsko svežino! Sedaj pa sva si brisala znoj, še preden sva si zavezala gojzarje. Moje navdušenje je seveda že plahnelo. Iz temnega jutra se je dvigala severna stena očaka. Siva, vzvišena in tiha. Naskrivaj sem potisnil v nahrbtnik toaletni papir. Trebuh se je skrčil v nelagodju, saj je bil on bolj pameten kot glava s svojimi idejami. Načrtovanje plezalnih tur je na kavču neverjetno enostavno, v praksi pa je še vedno šlo kaj navzkriž. Ampak Slovenska smer? Najlažji prehod čez Steno? Pot nekdanjih krivolovcev in pastirjev? Pa da je jaz ne bi zmogel? »A veš, da se mi zdi višji, kot je bil včasih...«
»Malo sva se skrčila z leti v hrbet, zato je pa Triglav večji....«
Vrgla sva opremo na kup in začela z barantanjem kot kakšna nomadska trgovca na Bližnjem vzhodu. Frenk je za uvod dvignil roke proti nebu in naju oba zarotil, da nosiva čim lažje nahrbtnike, kajti pot je dolga, korak negotov, življenje pa kratko. Vsak tri kline in tri jebe, dve čokoladici in malo plastenko vode. Pa kompleti, gurtne, štrik in vetrolov. Pardon: vetrovko. Pljunila sva v roke in se sesedla pod težo. Vpregla sva se kot živina v tovorni voz in potegnila. Ko sva prebredla potoček in sem si skoraj izpahnil vrat v iskanju vrha, me je obšla čudna slutnja, da sem si spet nakopal podvig, ki me bo rahlo presegal. Ampak dan je bil nebeško lep in ob petih zjutraj naju je grelo še znosnih dvajset