SISI Z rokami poskušaš narediti nekaj piruet, narediš počep in pogledaš v pipo od spodaj. Obrneš vodovodnemu čudežu hrbet in pomigaš z namiljenima rokama najprej spredaj in nato še zadaj. Sledeči indijanski dežni ples je prav tako neuspešen. Nič, puščava, niti kaplje. Toda namiljene roke moraš nekam vtakniti. Žep je le zasilna rešitev, vendar še vedno boljša, kot da jih umiješ v straniščni školjki. Spoštovano publiko prosim, pomagajte mi z nasveti in izkušnjami; kam vi vtikate roke v takih zagatah? Aha, ampak tu prihaja h koritu še nekdo. Vredno je počakati, da vidimo, kakšne indijanske plese bo izvajal. Namili se, vtakne roki pod pipo in voda priteče kot Mojzesu iz skale. Skrita fotocelica, senzorji? Kje pa, navaden železen pedal pod umivalnikom. Prvo in najpomembnejše pravilo: dokler avtomatika deluje, je vse v najlepšem redu, ne sme pa odpovedati.
Grem v Švici, s kolegom iz Holandije na otvoritev zelo pomembnega kongresa. Dežuje, kar tam menda ni neobičajno. Ko prispeva tja, ugotovi moj Holandec, da se dežnika ne da zapreti. Elegantna avtomatika, ki odpira in zapira marelo, je odpovedala. Gumb, ki bi moral odpirati in zapirati, zacvili sicer piiik, kaj pametnejšega pa ne zna. Iznajditelji avtomatike se niso nikdar poglobili v nesrečo, ki izbruhne v takem primeru. Z odprto marelo v kongresno dvorano res ne moreš. Predstavljajte si, kako sediš v drugi vrsti z odprtim dežnikom, od katerega kaplja.
Savna je pol zdravja Boris Klun
Kako ste rekli, da ne ljubite Fincev? Ne, jaz tudi ne, zato ker so izumili savno, Nokio in Patrio. Z vsemi je le križ. Takoj vam razložim, zakaj.
Nokio so mi ukradli, Patria je postala tema za teologe in juriste, savna pa je goljufiva. Ne obeta tistega, kar obljublja. Menda je res že stoletna institucija, ki pa je ne le pokvarila Fince, temveč so jo zvito začeli ponujati še drugim. In s tem je tako kot z nahodom. Drug drugemu ga podajamo. Priznati moram, da moje izkušnje s savno niso velike. Trikrat sem jo preizkusil, toda zelo načrtno. Prvič v Islandiji, drugič na Ognjeni zemlji in tretjič v Ljubljani. Blizu obeh tečajev torej in še nekje, malo vmes. Tisto v Ljubljani je bilo ob otvoritvi prve savne. Slovencev se je natrlo toliko, da so bili posavnani, še preden so prišli na mesto dogodka, znotraj pa je nastala takšna prostorska stiska kot v modrcu Pamele Anderson.
Če boste vprašali katerega od mehko ali trdo kuhanih nagcev, čemu hodi v savno, boste izvedeli mnogo razlogov in vsi so na majavih nogah. Največkrat boste slišali: »Tam se popolnoma sprostim in cela vrsta dobrih misli se mi porodi.« V resnici je malo krajev, kjer bi bil tako nesproščen kot v savni, kjer poteka ves obred nekako takole: »No, sedaj se pa lahko v miru sprostim.« Čez minutko: »Danes je pa še posebno vroče,« čez štirideset sekund »buu, tako kot danes pa še niso kurili, moram stisniti zobe, najbrž sem se odvadil, gospod, počakajte prosim še malo s tisto velikansko šeflo vode.« Ampak tale možakar je še posebno zoprn. Svoje sproščanje je usmeril v abdominalne votle organe. Ali se ne bi s tem basso continuo preselil raje v whirl pool? Tam je kotišče mehurčkov.
To je torej najštevilčnejša kategorija tistih, ki se hočejo sprostiti. Druga vrsta obiskovalcev so tisti, ki hočejo prihraniti štiri evre za revijo Obrazi, ali Playboy ali kaj podobnega (tu imam v svoji izobrazbi določen manko). Ti so skoraj po pravilu popolnoma razočarani. Malo je namreč takih oblikovanih po božji, večina je po Mc Donald‘sovi podobi. Do tu so stvari še precej obvladljive, saj sem omenil le nekaj termičnoakustičnih problemov. Vendar se odpira še cela vrsta drugih, bontonskih na
Moj Holandec se spomni, da bi marelo morda lahko odvrgel v koš za smeti. Ne v Švici. Tam še papirčka ne smeš odvreči. Že približevanje smetnjaku sproži sumnjičave poglede. Tako mu ni preostalo nič drugega, kot da stoji z odprtim dežnikom pred veličastno kongresno stavbo. Nikoli več ga nisem videl.
Ljudje pa pripovedujejo, da se občasno pojavlja kot Leteči Holandec z odprtim, avtomatskim dežnikom. Revija ISIS - April 2013
115