Zavodnik
Kjer je dim, ni vedno ognja. Včasih je naboj s solzivcem Ob aferah v zdravstvu
Javnost mnogokrat bere ali posluša obtožbe na račun zdravniških napak ali spornih ravnanj zdravnikov. Pogosto pridejo na dan iznenada, novinarji so obveščeni, še preden so dejstva preverjena, še preden je osumljeni ali obtoženi imel priložnost, da pove svojo stran zgodbe. Razpletanje afer pa je počasno, in kar je posebej obžalovanja vredno, velikokrat poteka od samih začetkov naprej v javnosti kot senzacija.
To je že nevpletenemu bralcu ali poslušalcu z zdravim etičnim čutom mučno. Take novice so nekakšno grenko zadoščenje ljudem, ki so že sami kdaj utrpeli krivico. Veseli pa so jih samo tisti, ki uživajo v aferah kakršne koli vrste. Samo po sebi ni nič narobe, če je o pomembnih nepravilnostih obveščena javnost. Prijavitelj si lahko zasluži celo pohvalo, če je njegov javni nastop edini učinkoviti način, da se prijava vzame resno. V anglosaškem svetu so ti ljudje znani kot »whistleblowers«, po slovensko bi jim mogoče rekli piskači. Tako javno razkritje je lahko koristno, ko sporne zadeve ni mogoče urediti, ker jo njeni protagonisti prikrivajo, je nočejo urediti ali s svojim vplivom reševanje blokirajo. Ko pa nič od tega ne velja, si tako spravljanje zadeve v javnost zasluži ljudsko poimenovanje javno pranje umazanega perila. Še posebno je narobe, če je obtožba zmotna, namerno oblikovana tako, da zavaja, ali gre za zlohotno natolcevanje. In če je motiv nepošten, ko gre na primer za udarec pod pas, namenjen tekmecu, ali za poskus odvrniti pozornost od piskačevih lastnih napak. Še najbolj je vredna obsojanja, če bo z njo storjena obdolženemu huda krivica, če je piskačev motiv hudobija, maščevanje, izločenje tekmeca. Tudi take sramotne primere smo videli. Nesoglasja v stroki, sum napake, sum pomanjkljivosti v organizaciji dela se morajo najprej razčistiti po ustaljenih poteh znotraj stroke, vendar čim hitreje, brez neumestnega odlašanja. Ko se zbirajo podatki in preden je slika o kakršnikoli krivdi jasna, je treba to opraviti v ozkem krogu in diskretno, da se zavaruje preiskava in se prepreči morebiten krivičen napad na moralno integriteto osumljenca. To ne velja le v zdravstvu, ampak v kateri koli življenjski skupnosti – od prijateljskih, partnerskih, družinskih do strokovnih in političnih. Šele ko je zbranih dovolj dokazov, da se je zgodilo nekaj, kar se ne bi smelo, je prav obravnavo razširiti in prekiniti dotedanjo zaupnost. Nikakor ni prav, če se resno slabo ravnanje »pomete pod preprogo«. A tudi tedaj glavni cilj ne sme biti osramotitev, kazen, maščevanje, ampak poprava napake. Postopke pa je treba končati hitro. Veliko izkušenj govori o hudi dodatni škodi zaradi dolgotrajnosti postopkov. V tem smo Slovenci izjemno negativen zgled, in to ne samo v zdravstvu. Med slovenskimi piskači v zdravstvu so žal pogosto zdravniki. Ta žal velja za takrat, ko je piskanje škodljivo ali celo neetično, ko motivi niso niti pravični ne dobrohotni. Temu je posvečena kar cela vrsta členov (27–34) v slovenskem kodeksu medicinske deontologije. »Zdravnika nevredna dejanja so žalitve, obrekovanje, omalovaževanje, neupravičena in v laični javnosti izrečena kritika sodelavcev ali predpostavljenih. Če zdravnik pri sodelavcih ugotovi 108
Revija ISIS - April 2013
večje napake v diagnostičnih in terapevtskih postopkih, je dolžan svoja opažanja posredovati predpostavljenim, in če napake niso odpravljene, tudi strokovnim telesom zdravniške zbornice« (28. člen). Kodeks je nastal po kristalizaciji dobrih in slabih izkušenj iz dolgih preteklih dob. Človeška narava ostaja namreč skozi stoletja približno enaka, sestavljena iz dobrega in slabega. In zdravniki smo nazadnje samo ljudje, čeprav je med nami nadpovprečno veliko takih, pri katerih močno prevladuje dobro.
Ob vsaki novi neupravičeni javni zdravstveni aferi je seveda največja žrtev prehitro in po krivem obdolženi. Največja škoda skupnosti pa je ranjeno zaupanje ljudi v poštenje v medicinski stroki, je poškodovan odnos med bolnikom in zdravnikom. Kdo bo še izpovedoval svoje intimne skrbi in strahove zdravniku, ki je v javnosti stigmatiziran kot nesposobnež, zaslužkar, strokovno in etično problematičen človek? Kateri bolnik se bo še zaupljivo zatekal k zdravniku, za katerega mu bodo rekli, da je nezanesljiv? Pa tudi tistega se bo morda ognil, ki se je pokazal kot kverulant, ki se ne obotavlja priti z zaupnimi informacijami v javnost.
Škodo, storjeno dobremu imenu po krivem obdolženega, je komaj mogoče popraviti. Slovenci imamo nesrečen pregovor, nesrečen zato, ker ga v takih primerih radi zlorabljamo: kjer je dim, je tudi ogenj. Imamo mnogo primerov dima brez ognja. In tisti dim ni pravi dim, je strupena megla, podobna tisti, ki piskajoč uhaja iz naboja s solzivcem. Še bolj strupena, ker zastruplja tudi odnose med ljudmi. In ta megla se zlepa ne razbistri, včasih cela desetletja. Brskanje okrog vira pogosto sproža nove valove. Prav zaradi tega ne bom navajal, na katere afere mislim. Rad pa bi dosegel dvoje: da se ljudje zavedo nezanesljivosti in nevarnosti piskanja in da se piskači zavedo težko popravljive moralne škode, ki jo bodo z vsakim svojim piskom prizadeli odnosom med kolegi, zaupanju javnosti v zdravstvo in zaupanju bolnika v zdravnika. Posebno to zadnje je nepogrešljiv temelj uspešnega zdravljenja, ena najdragocenejših vrednot našega poklica. Kdor opusti tehtanje med to škodo in neprepričljivo nujnostjo svoje intervencije, si je sam zaslužil obsodbo kolegov in javnosti. Dr. Jože Trontelj,
Komisija RS za medicinsko etiko