Zdr avniki v prostem času
Pesmi Tomaž Rott
Kar je neba
Nemir
Odšel bom tiho
Kar je neba, za vse je, zame, zate, prekriva žarek nas svetlobe, odriva temne sence zlobe. Kar je neba, želje naj vse razkrije vseh nas in tvoje, moje, raztrosi na naslove, v domove odprtih vrat in naj potrka, kjer vrata so zaprta, da dobrim željam ostajajo odprta.
Nemiren sem, ko mislim nate, nemiren, čakajoč korake in zvonca glas. V medmrežju ni odgovorov na pisma. Nemiren znova sem: stojiš pred mano in vsa božanstvena poglabljaš rano. Še huje je, ko spet odideš, ko ne obljubljaš mi, da znova prideš. In nemi, tihi stik med nama ledeno hladna je osama. Kje si, kje hodiš, živiš življenje in ne blodiš kot jaz v osami. Mir predrami vsaka misel nate, miru ni več, saj sleherni trenutek namenjam zate. Če že boleti mora, udari z vso močjo, priznaj mi, da sem brez imena, resničnega pomena zate gotovo nimam. Prijateljstvo? Beseda prazna, brez časa zanj so le bremena. Ni treba mnogo …
Odšel bom tiho, kakor dan ugasne, odšel bom tja, kjer ni življenje kazen, kjer ne živijo dvomi, ne bojazen, prgišče sreče najdem nekaj kasne. Solza nevredna moje je rešitve.
Privid Kot iz megle lebdeč labod privid le kratkotrajen in vendar bajen vznemiri mi razum. Raz-um ostaja v meni in se ne meni za varne smerokaze, išče obraze pobeglega privida.
Ljubezen je Ljubezen je: in noč in dan, večerna zarja, jutra mrak, kristalna čaša v srcu skrita, naj ga razbita le ne rani.
Časokrog Naš časokrog je nepovraten. V mladosti si želiš zorenja v odraslost, ki prehitro pride, odraslost naglo se razvija, kot vrtiljak se ti odvija, življenjski tok je vse hitrejši in vse močnejši, da posrka ti nepovratno vso mladost v globok tolmun brez sonca senc.
Ob sončnem spustu Ob sončnem spustu v mraku je tišina, v njej bolečina znova se prebuja polnočna ura je grozljivo tiha, nikogar ni, saj luč se ne nasmiha, in v temi čutiš praznost te tišine, kričiš, da noč čim prej gre mimo, mine.
Otroče nebogljeno joče Otroče nebogljeno joče. Je prehladno, je prevroče? Kaj boli, kali ugodje? To razkriti ni mogoče. Ni vročine, bolečine v tem ušesku, morda mine, ko trebušček umiri se. Sanjaj, sanjaj, le naspi se.
Pokopana bolečina Se spomniš tistega prevala? Nad njim lebdela je grozeča skala. Stoje sem gledal tja v doline, pol meglovite, v temo skrite, raztezajoče v vse širine. Bil je potres, udarna voda je plaz sprožila pod nogami. Grozeča skala se razsuje. In če ste mirni, tihi, sami, v skalovju skriti krik odmeva, ki govori: težko odeva me plaz kamniti, hoče skriti vso bol rojeno na površju, zdaj skrito v kamenju in kršju.
Revija ISIS - April 2013
103