S knjižne police
Gregor Jenuš: Ko je Maribor postal slovenski. Iz zgodovine nemškoslovenskih odnosov v Mariboru od konca 19. stoletja in v prevratni dobi Znanstvenoraziskovalni inštitut dr. Franca Kovačiča v Mariboru. Maribor, 2011, 249 str. [...] Študije, [...] so bile pisane v nemškem jeziku in so bile izdelane z namenom dokazovanja pra-nemškega značaja Spodnje Štajerske ter so poskušale dokazovati, da Slovenci stopnje civilizacijskega razvoja, na kateri so se nahajali, brez Nemcev nikoli ne bi dosegli. »Kjerkoli so že Slovani v zgodovini in kulturi, v literaturi in umetnosti sploh kaj omembe vrednega dosegli in ustvarili, se je to zmeraj zgodilo pod nemškim oziroma germanskim vodstvom, usmerjanjem in vplivom.« (str. 16).
Poglavja: Uvodne misli; 1. ‘Zgodovinski narod’ ali ‘narod brez zgodovine’; 2. Nemški odzivi na združevanje Slovencev, Hrvatov in Srbov ter razpad avstro-ogrske monarhije; 3. Kdo je kdo? Slovenci in Nemci v avstrijskih in jugoslovanskih popisih prebivalstva; 4. Deavstrizacija mariborske uprave in prevratni boji v Mariboru; 5. Nemci postanejo narodna manjšina v Mariboru; 6. Slovenizacija nemškega šolstva na Spodnjem Štajerskem in vzpostavitev slovenske šolske zakonodaje; 7. Štajersko vprašanje na mirovni konferenci v Saint-Germain-en-Laye ter določila mirovne pogodbe med Republiko nemško Avstrijo in Kraljevino SHS; 8. Sinteza
O generalu Maistru sem že precej slišal, a malo bral. Najbolj zanimivo je zame dejstvo, da ga Slovenci skoraj po božje častijo, da ga pa »po bolj južnih nemških govornih območjih« skoraj po hudičevsko sovražijo. Tako sem prav na nemškem govornem območju nekoč slišal, da je dal general Maister leta 1919 povelje streljati na »nemške« demonstrante in da je nato nekaj mariborskih Nemcev celo zaprl kot talce. Začel sem se spraševati ne le, ali je zgodba o streljanju in talcih izmišljija ali resničnost, temveč tudi, ali je slovensko češčenje in nemško sovraštvo generala Maistra ne le pravilno, temveč tudi pravično – pač kakor za koga ... Če bi veroval, da Bog – ki vse vidi in vse ve – obstoji, bi se vprašal, ali je Bog generala Maistra vzel k sebi v nebesa, ali ga je poslal od sebe proč v pekel ali pa ga je za vekomaj obsodil na vice ... Tako sem knjigo začel brati šele potem, ko sem se prepričal, da se avtor tej zadevi ni izognil. Še več: posvečeno ji je eno celo poglavje, 5.1 Boj Nemcev za Maribor in krvavi ponedeljek, 27. januar 1919 (5 ustreljenih, 2 umrla v bolnišnici, več kot
90
Revija ISIS - Marec 2013
30 ranjenih; str. 120–140). V bistvu se zgodba nadaljuje še v naslednjih poglavjih, še najbolj v 5.2 »Proč z nemškimi napisi!«.
Knjiga je izvrstno branje. Tako lahko popravim svoje (tudi sicer zelo pomanjkljivo) znanje zgodovine. Da je na Štajerskem res bila komaj 1/3 Slovencev (kot sem napačno vedel doslej), vendar je to veljalo za vso deželo. Za Spodnjo (»slovensko«) Štajersko pa je številka precej večja, kar 84 odstotkov Slovencev (str. 81). Res je tudi, da je bil Maribor leta 1910 nemški jezikovni otok; skoraj 81 odstotkov njegovih prebivalcev se je štelo za Nemce (str. 85; tako kot na Ptuju, v Celju in še marsikje; str. 77). In neznansko zanimivo je Jenuševo razmišljanje o pojmu občevalni jezik – za razliko od pojma materni jezik. Razumljivo je, da je bila nemščina za mnoge Slovence s slovenščino kot maternim jezikom občevalni jezik. In če k temu prištejemo možnosti manipulacije s strani popisovalcev in statistike, je jasno, da je bil za Slovence rezultat vedno bolj neugoden. Posebnost Jenuševe knjige so opombe v drobnem tisku na vsaki strani. Tako sem lahko videl, da je bilo o t. i. krvavem ponedeljku v slovenskem zgodovinopisju objavljenega že mnogo; kar sramoval sem se svojega neznanja.
Tragikomično zveni opis dogodka z brzojavko, ki naj bi bila na ta dan poslana iz Maribora v Gradec, in sicer z naslednjim besedilom v nemščini: »Maribor zopet zavzet, pošljite zastave!« (str. 136). A brzojavka ni bila odposlana; pošiljatelj namreč ni imel denarja in je odšel ponj. In ker pošiljatelja in denarja ni bilo, poštna uradnica brzojavke ni poslala in je ta končno pristala v slovenskih rokah ... Še bolj tragikomično se bere opis, kako so v Mariboru nemške napise nadomeščali s slovenskimi. Na voljo sta bila le dva izdelovalca napisov, ki so bili zaradi njunega slabega znanja slovenščine spakedrani ali nesmiselni zaradi slabega prevoda, npr. »Restavracija konjskega mesa« ali »Nakupovalnica sukjak obleke iz ovče volne« (str. 143). In kljub slovenskim napisom so lastniki vztrajali pri svojih nemško zapisanih priimkih, npr. priimka Počivanšek oz. Juteršnik naj bi bila zapisana nemško, Poschiwanschegg oz. Juterschnigg (str. 144). Za razumevanje mehanizma nemške oz. germanske nadutosti tistega časa je za slovenskega bralca koristno, da prebrano