Medicina
Svetovni dan ledvic in deset resnic o kronični ledvični bolezni Jelka Lindič
Svetovni dan ledvic bo letos 14. marca. Pobudo za Svetovni dan ledvic sta leta 2006 podali organizaciji Zveza ledvičnih društev (Federation of Kidney Foundations, IFKF) in Mednarodna nefrološka zveza (International Society of Nephrology, ISN). ISN je neprofitno strokovno združenje nefrologov z več kot 9.000 člani iz 126 držav, ki že več kot 50 let deluje na področju izobraževanja, diagnostike, zdravljenja in preprečevanja ledvičnih bolezni tako v razvitem kot nerazvitem svetu. Osnovni namen delovanja je pospeševati napredek v nefrologiji in zmanjšati obolevnost ljudi zaradi ledvičnih bolezni. Največja vsakoletna preventivna akcija je Svetovni dan ledvic, pri kateri v Sloveniji sodelujemo že od samega začetka, letos že sedmič. Poglavitni namen dogodka je osveščanje laične in strokovne javnosti o pomenu preprečevanja, zgodnjega odkrivanja in pravočasnega zdravljenja kronične ledvične bolezni.
Prva resnica – Kronična ledvična bolezen je zelo pogosta Kronično ledvično bolezen ima kar vsaka 10. odrasla oseba. Zakaj je to pomembno? Ljudje s kronično ledvično boleznijo imajo 10- do 20-krat večje tveganje za nastanek srčno-žilnih bolezni in umirajo mlajši od vrstnikov. Večina jih zato ne živi dovolj dolgo, da bi prišlo do končne ledvične odpovedi in potrebe po zdravljenju z dializo ali presaditvijo ledvice. Delež bolnikov s kroničnimi boleznimi v razvitem svetu znaša že več kot 70 odstotkov in še narašča, čeprav je možno večino teh bolezni preprečiti z zdravim načinom življenja in s pravočasno ugotovitvijo upočasniti njihovo napredovanje. Pri tem kronična ledvična bolezen ni nobena izjema, prej pravilo. Trenutno v svetu zaradi srčno-žilnih bolezni letno umre najmanj 12 milijonov ljudi s kronično ledvično boleznijo, več kot 1,5 milijona se jih zdravi z dializo ali presaditvijo ledvice. Za orientacijo – bolnikov s končno ledvično odpovedjo je v Sloveniji približno 2.000 ali 0,1 odstotka populacije, 10 odstotkov populacije odraslih pa naj bi imelo kronično ledvično bolezen, kar je več kot 150.000 ljudi.
Druga resnica – Tveganje za kronično ledvično bolezen je največje pri sladkornih bolnikih, bolnikih z arterijsko hipertenzijo in tistih z boleznimi srca in ožilja Še vedno je premalo poznano, da kronično ledvično bolezen v večini primerov povzročijo tri najpogostejše bolezni sodobnega sveta, ki so: • sladkorna bolezen,
• arterijska hipertenzija in 58
Revija ISIS - Marec 2013
• aterosklerotična srčno-žilna bolezen, ki se kaže kot ishemična bolezen srca, srčno popuščanje, periferna arterijska okluzivna bolezen in cerebrovaskularna bolezen.
Pri teh bolnikih se kronična ledvična bolezen pokaže s pojavom proteinurije in slabšim ledvičnim delovanjem oziroma zmanjšanjem hitrosti glomerulne filtracije (oGF). Eritrociturije ti bolniki nimajo.
Za nastanek kronične ledvične bolezni so sicer bolj ogroženi tudi starejši od 50 let in ljudje s sorodnikom prvega in drugega kolena z znano kronično ledvično boleznijo ne glede na vzrok. Pogostejša je pri predebelih z indeksom telesne mase več kot 30 kg/m2 in kadilcih. Tisti, ki kadarkoli prebolijo akutno ledvično okvaro, so tudi bolj ogroženi za nastanek kronične ledvične bolezni, in to je sporočilo, ki ga letos ob Svetovnem dnevu ledvic še posebej izpostavljamo.
Tretja resnica – Najpogostejša znaka kronične ledvične bolezni sta proteinurija in zmanjšanje hitrosti glomerulne filtracije pod 60 ml/min./1,73 m2 Kronično ledvično bolezen ugotovimo s pregledom seča in krvi. Na osnovi izvidov preiskave seča sklepamo o treh stvareh: • o vrsti ledvične bolezni,
• tveganju za napredovanje kronične ledvične bolezni in • tveganju za srčno-žilne zaplete.
Z oceno hitrosti glomerulne filtracije (oGF), ki jo laboratorij poda na osnovi serumske koncentracije kreatinina, pa ugotovimo, kako dobro delujejo ledvice.
Kadar ima bolnik akutno simptomatiko, za diagnozo običajno zadošča že analiza enega vzorca seča in oGF. Če iščemo kronično ledvično bolezen, pa moramo bolezensko najdbo (proteinurijo ali zmanjšanje oGF) potrditi vsaj dvakrat v obdobju treh mesecev. Presejalne preiskave opravljamo v standardiziranih pogojih, da izločimo zunanje dejavnike, ki lahko vplivajo na rezultat. Na serumsko koncentracijo kreatinina namreč vpliva več dejavnikov, med katerimi sta v praksi najpomembnejša uživanje mesa pred preiskavo in večji telesni napor. Ker oba povečata serumsko koncentracijo kreatinina, je treba preiskovanca opozoriti, da dva dni pred preiskavo krvi ali urina ne uživa mesa in ni zelo telesno aktiven (tek, kolesarjenje, intenzivna hoja navkreber in podobno). Moške opozorimo, da so en dan pred preiskavo spolno vzdržni, da ne nastane lažna proteinurija. Pri ženskah preiskav seča v času menstruacije ne opravljamo zaradi kontaminacije seča s krvjo.