Zanimivo smo predvsem na začetku operacije (pri odpiranju prsnega koša) in ob koncu operacije (zapiranje prsnega koša, vstavljanje drenov, šivanje). Najbolj smo se veselili transplantacij, saj so posegi, pri katerih bi sicer težko dobili možnosti za sodelovanje. Med opravljanjem vaj sem imel možnost sodelovati pri transplantaciji srca, pljuč in ledvice. Najbolj globoko se mi je vtisnila v spomin ena izmed transplantacij srca, saj mi je prof. Gregorič pustil narediti elektrokonverzijo transplantiranega srca.
Prof. Gregorič nam je med operativnim posegom prijazno in potrpežljivo opisoval in razlagal postopke, saj zaradi majhnega operativnega polja ni bilo vedno mogoče videti vsega dela. Tik preden je pričel s šivanjem zaklopke in tudi po koncu se je za trenutek umaknil in nam omogočil, da pogledamo. Včasih nam je zastavil tudi kakšno zagonetno vprašanje, o katerem smo nato razpravljali. Za operacijsko mizo smo se vedno pogovarjali v angleščini, saj kot pravi, se moramo zavedati, da smo gostje, in bi bilo nevljudno, če nas ostali ne bi razumeli. Celotna ekipa: sestre, inštrumentarji, perfuzionisti itd., so bili vedno zelo prijazni do nas in vedno pripravljeni pomagati, saj so bili vajeni, da so tuji študentje v prvih dneh zgubljeni. Izkušnje v bolnišnici, ameriški način dela in Houston na splošno so za slovenskega študenta zelo pozitivna izkušnja. Ne le, da lahko sodelujemo pri velikih operacijah, smo v največjem medicinskem centru na svetu, ampak tudi topel občutek, ki ga začutiš, ko vstopiš v malo slovensko oazo čez lužo, je nepopisen. V času, ko smo bili tam, je poleg šestih študentov pridobivalo izkušnje na svojih področjih tudi pet slovenskih specializantov različnih usmeritev.
Vse generacije študentov, ki so že pridobivale izkušnje v največjem medicinskem centru na svetu, in tiste, ki jih še bodo, smo
hvaležne prof. Gregoriču, slovenskemu kardiokirurgu, ki si je zgradil uspešno kariero v ZDA. Ob tem ni pozabil na svoje korenine in dosledno skrbi za izobraževanje slovenskih študentov medicine. Z napredkom kariere prof. Gregoriča so se z njim tudi vaje za slovenske študente preselile le slab kilometer stran od SLEH v Memorial Hospital, ki je v sklopu Medicinske fakultete Univerze Teksas. Študentje smo hvaležni tudi prof. dr. Pavlu Poredošu, predstojniku Katedre za interno medicino, in prof. dr. Vladimirju Smrkolju, predstojniku Katedre za kirurgijo, ki sta priznala vaje, opravljene v TMC, kot reden del učnega programa. S tem sta nam omogočila tudi možnost pridobitve državne štipendije in sta na široko odprla vrata pridobivanju novih znanj in izkušenj slovenskih študentov v državi z najsodobnejšo medicino. Za konec pa še misel, ki visi na steni intenzivnega oddelka pooperativne nege, ki sva jo s kolegom z Medicinske fakultete Univerze v Mariboru dodobra premlela in hitro ugotovila povezavo z najino izkušnjo v St. Luke‘s Episcopical Hospital, Houston, Teksas. Power of attitude
»Our lives are not determined by what happens to us but how we react to what happens; not by what life brings to us, but by attitude we bring to life. A positive attitude causes a chain reaction of positive thoughts, events and outcomes. It›s a catalyst... A spark that creates extraordinary results.« Anon.
E-naslov: ziga.snoj@gmail.com
Slovenske knjige v »drvarnici« in nekaj drugih medvojnih otroških spominov Jurij Kurillo
Ob začetku 2. svetovne vojne sem bil star osem let. Spomnim se še, kako sem ob blagoslovitvi butaric na cvetno nedeljo videl ob kranjski župni cerkvi skupine mobiliziranih jugoslovanskih kraljevih vojakov s ploskimi čeladami in podkolenskimi obujki. Vsi so sedeli okrog piramid, postavljenih iz pušk, in se pri tem očitno kar malo zabavali. Po radiu smo pri nekem sosedu tudi slišali iz Beograda glasen govor generala Simovića, češ da je »bolji rat nego pakt!«, vendar otroci kajpada tega sploh nismo razumeli. Potem pa so kaj kmalu prikorakali na kranjski glavni trg sivozeleni mrki nemški vojaki, na katerih smo otroci malodane občudovali njihovo bleščečo vojaško opremo. Razširil se je glas, da ti vojaki delijo prebivalcem dobro hrano, in tako sem se tudi sam podal k vojaškemu kotlu, stoječemu pred cerkvijo, in v kanglici
odnesel košček mesa s špinačo in pire krompirjem. To je bil pač zgolj propagandni začetek, saj smo kmalu dobili najnujnejša živila samo na karte. Mleko je bilo menda samo za nosečnice, drugi so ga večinoma kupovali pri bližnjih kmetih. Začuda smo pa dobili nakazane velike količine surovega masla, tako da sva nekoč z mamo – ne boste verjeli – iz tega masla naredila po posebnem receptu z lugom pravo pravcato milo. Gospodinje so se pač znašle! Tako so dajale v potice namesto orehov kar nastrgano posušeno rumeno korenje. In te potice sploh niso bile slabe! »Nemški« kruh iz pekarn je bil pa nasploh zelo zanič – to je bil nizek hlebec z nekakšnim gostim spodnjim robom. Pravili so, da naj bi ga izdelovali kar iz krompirja. In še za ta kruh so bile pred pekarnami že od ranih jutranjih ur dolge vrste. Ko so Revija ISIS - Marec 2013
55