iz zgodovine medicine Smrekar je bil humoren v sliki in duhovit v njeni spremni besedi. Če pogledamo izvor besede humor, ta izhaja iz humoralne medicine, pohipokratične teorije o štirih življenjskih sokovih, ki so ključni za (ne)harmonično delovanje človekovega organizma in duševnosti. Ravnotežje teh sokov v telesu uravnava tako človekovo zdravje kot razpoloženje. Dobro »humoralno« stanje v telesu torej pomeni tudi dobro razpoloženje. Prav tako obstaja tesna zveza med duhom in duhovitostjo ali kot pravi Mladen Dolar, komur manjka duhovitosti, mu manjka tudi duha. Predvsem zmožnosti postaviti se na neodvisno stališče in se posmehovati tako drugim kot svojim. In Smrekar ni »žalil« samo eno ali samo nekatere, »žalil« je vse človeštvo, kar je pravzaprav skupno vsem velikim karikaturistom.Torej če želimo zdrav duh v zdravem telesu, zdaj vemo, kam se obrniti. Škoda le, da Smrekar ni tudi pred strelskim vodom v Gramozni jami, kakor je leta prej kritiziral
Slovence, ki se ne znajo smejati na svoj račun, zakričal še enkrat: »Več humorja, ljudje božji!«
Literatura:
1. Born W. The Nature and History of Medical Caricature. CibaSymposia 1944; 6 (8): 1910–24. 2. Dobida K. Hinko Smrekar. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1957. 3. Globočnik D. Likovna satira: poglavja o karikaturi v slovenskih satiričnih listih. SRP 2012; 1. Dostopno na: http://www.revijasrp.si/knrevsrp/ pogum2012-1/Likovna_satira38.htm. 4. Gombrich E, Kris E. The Principles of Caricature. Brit Jour of Med Psych 1938; 17: 319–42. 5. Lorusso L. Neurological Caricatures Since the 15th Century. Jour of Hist of Neurosc 2008; 17: 314–34. 6. Porter R. The Body Politic – Diseases and Discourses. History Today 2001; October: 23–9.
Razvoj dentalne medicine v svetu in na Stomatološki kliniki v Ljubljani Kratek pregled do leta 1975 Zvonka Zupanič Slavec
Razvoj stomatologije po svetu Stomatologija se je kot biološko-medicinska veda razvila sicer šele v 20. stoletju, a njene začetke najdemo v ljudski medicini vseh kultur že v prazgodovini. Ker pa je bila ljudska medicina nemočna pri zdravljenju zob in odpravljanju spremljajočih bolečin, si je pomagala z različnimi magičnimi pristopi, ki pa niso bili učinkoviti. Še donedavna najstarejše znano zdravljenje zob, ki temelji na izkopaninah iz egipčanskih piramid in izvira iz časa 2.500 let pr. n. št., so dopolnila odkritja zob z znaki (ali sledmi) vrtanja iz neolitika, in sicer v Pakistanu, stara okoli 7.500 let. Za slovenski prostor pa je še zanimivejša izkopanina iz severnega dela slovenske Istre, kjer so našli v okoli 6.500 let starem zobu polnitev iz čebeljega voska. To dokazuje, da je človek od nekdaj iskal načine, da bi zdravil boleče zobe. Prve zobne nadomestke so našli v etruščanskih grobiščih iz 7. stol. pr. n. št., z zobozdravstvom pa so se pred antičnimi Grki in Rimljani ukvarjali že Feničani. Zapiski o snemnih protezah Rimljanov izvirajo iz 7. stoletja pr. n. št. Stomatologija je v primerjavi z drugimi medicinskimi specialističnimi strokami v posebnem položaju: zdravljenje zob in njihovo nadomeščanje je bilo in ostaja odvisno od razvoja stroke, terapevtovega znanja in njegove ročne spretnosti. Včasih je obstajalo mišljenje, da je stomatologija bolj tehnična znanost kot medicinska stroka, vendar je patologija zob del patologije človeškega telesa, neredko povezana tudi z internističnimi boleznimi. Podobno so razmišljali že v starih kulturah Egipta,
Babilonije, Asirije, Indije in Kitajske, ko so zobozdravstvo šteli za medicinsko specialnost. Pozneje so to med drugimi poudarjali veliki antični zdravniki, Hipokrat in Galen, pa arabski zdravnik Rhazes in drugi.
Začetnik modernega zobozdravstva, Francoz Pierre Fauchard (1678–1761) je avtor prve monografije o dentalni medicini – Zobozdravnik (Le chirurgien dentiste) – iz leta 1728 (vir: google pictures). Revija ISIS - Marec 2013
39