Forum Prosim mlade kolege, snovalce medicinske doktrine, za pojasnila:
a) Anamneza in status govorita za draženje ganglion Gasseri nervi trigemini, po moji »onkološki pokvarjenosti« sumim na ekspanzivni proces. Dopuščam možnost anevrizme. Se s tem strinjate ? DA ali NE? b) V obeh primerih, po tistem, kar sem moral znati na izpitu iz nevrologije, moramo takoj ukrepati. Prosim za odgovor: Velja to tudi danes DA ali NE? c) Če NE: Ali je smotrno čakati, da anevrizma poči?
d) Ali je smotrno, da čakamo, da tumor načne steno arterije? Ali je dopustno, da mu omogočimo, da se nemoteno razvija še kak mesec??!
Odlaganje takojšnjega ukrepanja je po mojem enako, kot če bi občan v hiši zavohal dim, gasilci pa bi rekli: »Nič nujnega, počakajmo, da se pokaže plamen!« e) Zakaj je potrebna oznaka »NUJNO« ali »HITRO«, ko že anamneza in status povesta vse?
f ) Morda pa gre za varčevanje? Na avtobusu berem, da je japonski minister za finance dejal, da naj stari hitro umirajo, saj je zdravstvena nega starih breme za državo. Je to tudi pri nas? Prim. Jurij Us, dr. med., specialist rentgenologije
E-naslov: jure.us@gmail.com
Smo se iz anhovskega primera kaj naučili? Prim. dr. Zlata Remškar, dr. med., se zadnja leta večkrat javno sprašuje, zakaj v Sloveniji ne odkrivamo poklicnih bolezni. Specialiste medicina dela oceni kot večinoma odmaknjene od delavca in delovnega mesta. V prispevku »Smo se iz anhovskega primera kaj naučili?«, objavljenem v Sobotni prilogi Dela 19. januarja 2013, opiše primera iz vsakdanje prakse in ju zaključi s trditvijo, da so specialisti medicine dela premalo navzoči v delovnih okoljih, zlasti proizvodnih. Primer bolnice z astmo je podoben primeru iz moje prakse, ki pa je potekal drugače, kot ga opisuje avtorica.
Na obdobni pregled je lani spomladi podjetje poslalo mlajšo delavko, nekadilko, brez dokazanih alergij. Prvič sem jo pregledala že pred 15 leti, ko je delala kot pomočnica lakirca. Takrat je dejala, da jo pri delu z laki duši in da se ji po obrazu pojavlja rdečina. Čeprav so bili metaholinski in alergološki testi negativni, so jo po mojem posredovanju premestili iz lakirnice v pakirnico. Tam je bila vsa leta brez težav. Na lanskem obdobnem pregledu je povedala, da je bila zaradi pomanjkanja dela ponovno prestavljena v lakirnico in da jo od takrat ponoči zbujajo napadi težkega dihanja. Po pregledu sem poklicala izbrano zdravnico in jo prosila za napotnico za pulmologa; govorila sem s pulmologinjo, ji razložila primer in ji povedala, da sumim, da gre pri gospe za poklicno astmo; telefonirala sem v delovno organizacijo, jim najavila »negativno« zdravniško spričevalo za delo v lakirnici in prosila, da jo takoj premestijo nazaj v pakirnico. Gospa se je bala za službo in bi delala tudi v brusilnici, saj tam ni imela težav, čeprav delovno mesto za bolnika z astmo ni primerno. Pridobila sem varnostne liste kemikalij v lakirnici in jih posredovala gospe, ki jo je pulmologinja pod sumom na poklicno astmo poslala na obravnavo na terciarni nivo. Tak dolg opis postopkov in klicev kaže na položaj medicine dela v zdravstvenem sistemu. Plačnik naših pregledov je delodajalec. Obdobni pregled je konec poti. Vsa nadaljnja obravnava bolnih in (poklicno) bolnih delavcev je v rokah izbranega zdravnika, ki je v zavarovalniškem sistemu napotni zdravnik (kar specialist medicine
dela ni). Tudi v primeru poklicnih bolezni specialist medicine dela lahko samo predlaga izbranemu zdravniku algoritem preiskav, po katerem klinično potrdimo diagnozo, ki je v Seznamu poklicnih bolezni. Potrjena diagnoza seveda ni dovolj. Poklicna bolezen je dokazana v verifikacijskem postopku, kjer morajo tudi obremenitve na delovnem mestu zadostiti kriterijem za priznanje poklicne bolezni. Prva knjiga Verifikacija poklicnih bolezni v Republiki Sloveniji, ki obravnava verifikacijo sedmih poklicnih bolezni (od 67 v Seznamu, med njimi tudi poklicne astme), je že izdana. Ker delodajalec ni zainteresiran, da bi bile v njegovem podjetju dokazane poklicne bolezni, verifikacije ne plača. Ko sem pred leti pregledovala skupino delavcev v kovinski industriji, sem pri nekaj delavkah opazila spremembe na žrelu, ki bi lahko nastale zaradi stika z emulzijo. Opozorila sem delodajalca, ki je naslednji dan odpovedal preglede že naročenih delavcev. Delavcu ostane samoplačništvo, kar pa je etično nedopustno in finančno nevzdržno. Zanimivo izkušnjo imam tudi s priznavanjem poklicnih bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu. Delavec podjetja, ki nima z mano pogodbe o sodelovanju, me je na predlog pulmologinje zaprosil za izdelavo ekspertize. Izvidi preiskav, odčitani v terciarni ustanovi, so kazali na spremembe zaradi stika z azbestom. Delovna anamneza s podatki o izpostavljenosti na delovnem mestu je bila nedvoumna, vendar poklicna bolezen ni bila priznana. Ekspertizo sem naredila brezplačno – kot strokovni in etični izziv. Rešitev vidim v ustanovitvi t.i. delavske zavarovalnice, ki bi pokrivala področje varnosti in zdravja pri delu. Zdravniki medicine dela ne bi bili več v konfliktu interesov, saj bi plačnik dejavnosti postala neodvisna institucija, ki bi postavila standarde in opravljala tudi kontrolo nad delom. S tem bi se vzpostavil red in vsi, »od delavcev in delovnih mest oddaljeni specialisti medicine dela«, bi bili prisiljeni del svojega delovnega časa preživeti v tovarnah. Pri mnogih pa bi se nehalo tudi nebrzdano služenje s podpisanimi spričevali na podlagi nekakovostno opravljenih pregledov.
Revija ISIS - Marec 2013
23