Zavodnik
Empatija in zaupanje Matjaž Zwitter
Diagnostika, zdravljenje in komunikacija so trije stebri zdravnikovega dela. Brez dobre diagnostike ne moremo načrtovati zdravljenja; toda še tako lepo zamišljen načrt zdravljenja se lahko spremeni v svoje nasprotje, če ob tem ni dobre komunikacije z bolnikom. Kot stol trinožnik: če se ena noga zlomi, se stol podre.
Kaj vse smo že ničkolikokrat povedali, ko smo govorili o komunikaciji pri zdravniškem delu? Da komunikacija ni enkraten dogodek, temveč proces. Da komunikacija zahteva čas, ki ga težko umestimo v natrpan urnik zdravnika v ambulanti ali na bolniškem oddelku in da so zato govorilne ure pri našem delu enako pomembne kot govorilne ure učitelja v šoli. Da veščino komunikacije hudo zapostavljamo pri pouku študentov medicine in pri usposabljanju mladih zdravnikov. Da je pri koreninah očitka o strokovni napaki skoraj vedno pomanjkljiva komunikacija. Vse te razprave so na mestu, pa vendar ostajajo pri površju naših odnosov, saj govorijo več o pomenu in o nujnih pogojih za dobro komunikacijo, manj pa o njeni vsebini. Temu sledi tudi naša vsakodnevna praksa: vedno več papirja, vedno več obveznih podpisanih soglasij bolnika za to ali za drugo preiskavo ali za zdravljenje, zelo malo pa o tem, kaj naj bi bilo za vsemi temi podpisi. Takšen pravniški pogled na komunikacijo mi je tuj in tuje mi je tudi pretirano poudarjanje bolnikove avtonomije. V zdravniški izkušnji se lahko vsak dan prepričamo, da bolniki pri svojih odločitvah niso popolnoma avtonomni. Celo več, svoje slabo razumevanje medicinskega problema radi poudarijo in nam vrnejo žogo na našo stran: doktor, vi ste strokovnjak, vi mi povejte, kako naj se odločim. Ko premišljam, kaj označuje dober odnos med zdravnikom in bolnikom, se mi ponudita dve besedi: empatija na strani zdravnika in zaupanje na strani bolnika. Ti dve značilnosti njunega medsebojnega odnosa sta tesno povezani, ena ne more brez druge in obe se s časom spodbujata.
Ko govorim o empatiji na zdravnikovi strani, si pod tem pojmom predstavljam več kot le slovenski prevod »sočutje«. Gre za zdravnika, zato pri njegovem odnosu do bolnika igra zelo pomembno vlogo celovito medicinsko razumevanje bolezni z diagnozo in z možnostmi zdravljenja. Ta medicinski del empatije torej zdravnika loči od drugih članov zdravstvenega tima in od oseb izven medicine, ki v svojem odnosu do bolnika prav tako kažejo sočutje in mu poskušajo na svoj način pomagati. Zdravnik ne more biti le tolažnik. Možnost in dolžnost, da aktivno poseže v tok bolezni, seveda zelo zaznamuje njegov odnos do bolnika. Morda še bolj izrazito pa se ta vloga pokaže pri hudo bolnih v zadnjem obdobju življenja, ko se zdravnik odloča, kdaj bo opustil nesmiselne agresivne ukrepe in se usmeril le v paliativno zdravljenje.
Seveda pa ima empatija tudi širše, nemedicinske korenine. Če bi pisali znanstveno razpravo, bi ta del empatije označili kot dobro razumevanje bolnikove duševnosti in njegovega socialnega položaja. Ker pa preprostih besed ne znam predstaviti kot težko razumljivo znanost, raje povejmo, kako to teče v praksi. Za dober odnos z bolnikom moram vsaj nekaj vedeti o svetu, v katerem bolnik živi: o njegovem delu, družini, navadah in razvadah. Pomembno je, da informacijo dobim »iz prve roke« in da torej bolnik ve, da me to zanima. Bolnik tako razume, da zame ni le nov primer bolezni, pač pa človek z vsemi svojimi posebnostmi.
Kakor zdravnikova empatija ne nastane na povelje ali hipoma, pač pa raste z vsakim naslednjim obiskom, tako se razvija tudi bolnikovo zaupanje. Eno ne more brez drugega. Zgodi se, da bolnik v ambulanto pripelje odvetnika in snema pogovor. Na tak očiten znak nezaupanja ne moreš odgovoriti drugače kot s poslovnim in medicinsko korektnim, a človeško hladnim odnosom. Na drugi strani tudi bolnik ne more popolnoma zaupati zdravniku, ki mu jasno kaže, kako odveč mu je, vzemimo, »ukvarjanje s še enim takšnim zavoženim primerom«.
Empatija in zaupanje povežeta zdravnika in bolnika v spoznanju ponižnosti. Ponižnosti, da se zavedamo, kako malo vemo o sočloveku, ki ga je pot življenja pripeljala k zdravniku. Ponižnosti, da tudi bolnik razume, da ni nihče vsemogočen ali nezmotljiv. In ponižnosti, da si priznamo, da nikoli ni ene same resnice in da ne moremo napovedati prihodnosti. Če je empatija tudi ponižnost, potem je njeno nasprotje napihnjenost: vsevednost, ošabnost, prezir, povzpetništvo. Ponižni ni na tleh, je le pri koreninah življenja. Na tleh je tisti, ki mu poči balon njegove prenapihnjenosti. E-naslov: matjaz.zwitter@guest.arnes.si
122
Revija ISIS - Marec 2013