Zdr avniki v prostem času
Belize
Urška Gantar Rott, Tomaž Rott Od leta 1981 neodvisna državica Belize predstavlja nekdanjo britansko kolonijo British Honduras, ki leži na severovzhodnem delu Srednje Amerike pod mehiškim Yukatanom ob Karibskem morju in meji na Mehiko ter Gvatemalo. Država še vedno sodi v okvir britanskega Commonwealth of nations, kar dokazuje tudi belizejski denar, dolar, na katerem je upodobljena britanska kraljica. Z 22.960 km2 je nekoliko večja od Slovenije, v njej živi približno 320.000 prebivalcev (med njimi je skoraj 50 odstotkov mesticev iz mešanih zakonov Špancev in Indijancev, 25 odstotkov Kreolov, dobrih 10 odstotkov potomcev je starodavnih Majev, 6 odstotkov Garifunov – potomcev karibskih ljudstev, Aravakov in Zahodnih Afričanov). 60 odstotkov je katolikov, 27 odstotkov pa protestantov. Povprečna starost je 21 let. Nekdanje glavno mesto Belize City ima približno 64.000 prebivalcev, sedanje glavno mesto Belmopan pa jih ima približno 17.500. Prestolnico so preselili, ker je prvo mesto leta 1961 močno prizadel hurikan, bojijo pa se, da se to ob obalnem pasu lahko še večkrat ponovi.
Na severnem delu so ravninske obalne nižine, prerasle z gozdovi, na jugu pa nizka gorska veriga Majevsko gorovje. Ob karibski obali je 450 otočkov in sipin, ki tvorijo 320 km dolg Belizejski koralni greben, ki je danes pod zaščito Unesca.
Belize sodi tudi v okvir sedanjih držav, Mehike, Hondurasa, Gvatemale, El Salvadorja, kjer se je nekdaj razvijala mogočna, a še vedno iz določenih vidikov mistična civilizacija Majev. Njihovo zgodovino delijo na arhaično (10.000–2000 let pr. Kr.), predklasično (2000 let pr. Kr.–250 po Kr.), klasično (250–900) in poklasično (900–1450). Še vedno ne poznamo vzroka nenadnega zatona klasične civilizacije (lakota, morda povezana s krčenjem gozdov, medsebojne vojne, usodne bolezni itd). Na višku razvoja je živelo približno 10 milijonov Majev, toliko pa naj bi jih bilo po nekaterih ocenah v omenjenih državah nepomešanih s priseljenimi narodi tudi danes.
Španski osvajalci so sicer še občudovali ostanke majevskih gradbenih stvaritev, ki jih je preraslo bujno tropsko rastje. Pozneje je spomin nanje zbledel, ne pa tudi na Inke in Azteke, katerih kulture so bile ob prihodu Evropejcev še v razcvetu. Spomin na to tako po izvoru kot izginotju mistično kulturo sta obudila dva popotniška avanturista, ki sta pred tem v razmaku dveh let drug za drugim hodila po istih krajih, kjer je angleški risar Frederick Catherwood risal egipčanske piramide, svetišča v Tebah in Luksorju, Memnonova kolosa, v Jordaniji ruševine starodavnega mesta Gerase, v Jeruzalemu Omarjevo mošejo. Skorajda iste kraje je prepotoval tudi ameriški odvetnik John Stephens. Leta 1836 sta se spoznala in zaradi nekaterih govoric o starodavnih civilizacijah v džunglah Srednje Amerike organizirala leta 1839 odpravo. In zanimivo, svojo avanturo pri iskanju nekdanjih civilizacij Srednje Amerike sta pričela prav v nekdanji vasici, danes največjem mestu Belizeja, Belize city. Njuno delo je potrebno pohvaliti, saj sta dala verodostojne podatke o najdbah, celo boljše kot nekateri arheologi za njima. Pri tem ima največje zasluge odlični risar Catherwood, ki so mu sprva reliefne
prepletajoče se podobe na stoječih ploščah, stelah, na zidovih zaradi nenavadnih prizorov delale težave.
V Belizeju na potovanju nismo iskali majevskih najdišč, pač pa smo občudovali naravne danosti, ki jih nudi koralni greben, in uživali v miru otočka praktično brez vsakega prometa. V mestecu Belize city smo se vkrcali na hitri čoln, ki nas je pripeljal do otočka Caye Caulker. Tu nas je čakal dan počitka in uživanja v Karibskem morju. Na otoku ni avtomobilov, od prometnih sredstev so tu pomembne obute ali bose noge, saj je otoček v bistvu sipina, nekaj koles in električnih avtomobilčkov za golf, ki so namenjeni prevozu prtljage.
Na otoku velja vodilo »go slow«, življenje pa lahko teče »brez majic, brez čevljev in brez problemov«. In vendar se je potrebno vsaj nekoliko bati vremenskih prilik. Visoki valovi lahko preplavijo večino sipin, neizbežni hurikani pa lahko spremenijo podobo, kot so jo leta 1961, da se je otoček prepolovil, mesto prepolovitve pa je danes prehod za manjše ladjice. Izlet s čolnom nam je na štirih postankih prikazal del pestre morske favne Karibskega morja. Kopali smo se z želvami, ki se ljudi ne bojijo, tako da se znajdejo enkrat pred teboj, enkrat za teboj, ob tebi ali pod teboj. Ni pa priporočljivo drezati vanje, ker znajo kar krepko ugrizniti. Občudovali smo različne vrste skatov, od običajnih do pol metra širokih sivkastih (Dasyatis americana) in do takih s kolobarjastimi lisami (pegasti Aetobatus narinari), ki lahko tehtajo do 200 kg. Te morske biče je bolje opazovati z varne razdalje zaradi strupenih obrepnih bodic. S svojim plahutanjem so lahko predvsem sivkasti povsem skalili sicer čisto vodo. Enkratno doživetje pa je bilo srečanje s sicer nenevarnimi do 4 m velikimi morskimi psi (Ginglymostoma cirratum, angl. nurse shark). Vseeno pa lahko ugriznejo, če jih nadleguješ, vendar imajo na srečo majhna usta, žal pa po ugrizu navadno ne morejo več razpreti čeljusti. Že ko so zagledali čoln, so se mu približali, še bolj pa, ko so jih privabili s hrano. Pa ne zato, da jih ne bi zapeljala želja po kakšni tolsti turistični krači, ampak da smo jih lažje opazovali v vodi. Na srečo ne začutijo kot kopenski psi, da se jih kdo boji, in zato ne rinejo vate, kot imajo navado štirinožci. Gneča ob čolnu pa je vseeno povzročila bližnja srečanja s temi elegantnimi živalmi, tako da je bilo mogoče občutiti njihovo mehko žametasto kožo. Poleg turistov so morske pse spremljale do 80 cm velike ribe trnoboki (Caranx latus, angl. horse-eye jack).
Občudovali smo poleg drugih čudovite krhke pahljačaste korale iz rodu Gorgonia (z nežno čipkasto strukturo, ki so bile na eni strani vijoličaste, na drugi zelenkaste. Deloma po strukturi izgledajo kot krvni alveolarni pleteži z vmesnimi debelejšimi interlobularnimi žilami (sem bil pač pulmopatolog). Med koralami pa smo pogrešali več raznovrstnih manjših koralnih rib, ki jih sicer lahko občuduješ v Rdečem morju. Zvečer bi marsikdo med nami lahko igral vlogo velikih rdečih koralnih rib zaradi močno rdeče opečenih hrbtov, ki so nezaščiteni z majicami štrleli iz vode med šnorkljanjem. Revija ISIS - Marec 2013
117