Uvodnik
V duhu časa Sabina Markoli
Čas zaznamuje naša življenja, tako in drugače. Vsi, ki to beremo, imamo začetek in imeli bomo konec; vmes je čas, ko živimo in smo na nek način odvisni drug od drugega, če to želimo ali ne. V določenem časovnem obdobju živimo skupaj na svetu, v Evropi in državi. Manjšina ljudi v tem času sprejema odločitve, ki se dotikajo vseh nas, tako v zasebnem kot poklicnem življenju. V svojih preteklih uvodnikih sem pisala o stanju v zobozdravstvu, prav tako sem omenjala tematiko, ki ni neposredno povezana z zdravstvom.
Pred nekaj meseci sem zapisala nekaj kratkih razmišljanj o splošnem stanju v našem okolju in tudi rešitvah, za katere menim, da bi nam lahko prinesle več zadovoljstva v našem zemeljskem časovnem obdobju. Praktično vse lahko prenesemo tudi na zdravstveni sistem: 1. a) Vsak kredit in vsaka privatizacija imata ime (naj se objavijo imena tistih, ki so naredili 6 milijard slabih kreditov, na koncu bi prišli do imen politikov).Vsaj delno sta sledljiva tok in pot denarja in ta denar naj se vrne nazaj v Slovenijo. Potrebno je zagotoviti delovanje pravne države v realnosti. b) V zdravstvu to pomeni, da so s pomočjo javnih zdravstvenih sredstev največji dobičkarji postali gradbeniki, farmacevtska industrija, dobavitelji aparatur in materialov, programske hiše, zavarovalničarji… Ne verjamem, da so med velikimi dobičkarji tudi zdravniki. Če, so pa zelo redki. O tem sem že pisala v uvodniku revije Isis leta 2004 in nekaj podobnega se v zadnjem letu omenja tudi v nekaterih naših medijih.
4. a) Delitve na javni in gospodarski sektor ne bi smelo biti, saj tega v realnosti ni. To je »pogruntavščina« politike in ekonomije, da deli ljudi in lažje vlada.
b) V zdravstvu se absolutno prepletata javni in gospodarski sektor. Četrtina svetovnega gospodarstva »živi« od zdravstva. Primer: Kemofarmacija je tudi v letih recesije ustvarjala skoraj 10-milijonske dobičke v poslovanju z UKC-ji in drugimi zavodi. Večina tega poslovanja je bila torej iz javnih sredstev, ki so prešla v Kemofarmacijo. Ta je celo v 92-odstotni nemški lasti. O tem se ni nikoli veliko govorilo in pisalo. Več zanimanja javnosti je vedno, ko se ugotovi nekaj podobnega, vendar v veliko manjšem obsegu pri izvajanju zasebne zdravstvene dejavnosti.
5. a) V javnem sektorju ne bi smelo biti nobenih odpuščanj – boljša organizacija in po potrebi v storitvenem sektorju, kamor po mojem mnenju sodijo tudi zdravstvo, vzgoja in izobraževanje, kultura, šport..., celo dodatno zaposlovanje.
b) Pri izvajanju zdravstvene storitve, tudi javne, imamo ob stroških dela tudi materialne stroške (prostor, aparature, zdravstveni in nezdravstveni material…), ki »ustvarjajo« BDP. Luksemburško sodišče je že večkrat presodilo, da je zdravstvena storitev (razen NMP in dejavnosti IVZ) tržna storitev,
2. a) Potrebna je krajša delovno obveznost, s čimer bi omogočili več zaposlitev – osnova za zakonodajo o delu. Samo s krajšo delovno obveznostjo lahko rešimo brezposelnost. Razvoj znanosti in tehnologije je prinesel, da praktično za vse industrijske dejavnosti potrebujemo manj ljudi.
b) V zdravstvu je še vedno pomemben osebni odnos. Kljub razvoju aparatur, telemedicine ipd. so človeški odnos, pogovor in nasmeh nekaj, česar po mojem mnenju ne gre opustiti. V zobozdravstvu je zdravljenje na daljavo praktično nemogoče. Potrebna pa je ustrezna kadrovska regulacija in v Sloveniji je zobozdravnikov že dovolj, podobna situacija se bo kmalu pokazala tudi pri zdravnikih.
3. a) Starost upokojevanja je odvisna od več dejavnikov, pri čemer je pomembna predvsem hitra zaposljivost mladih in primerna pokojnina – osnova za zakon o pokojninah. Potrebno je upoštevati, da vsakdo obvezno prispeva in varčuje za svojo pokojnino. Če so pokojninske blagajne naših staršev ukradli, pa to ne bi smel biti naš problem. b) V zdravstvu so potrebne individualne pogodbe o zaposlovanju, pri čemer je potrebno ustrezno pogajalsko izhodišče, ki ne bo pripeljalo do tega, da bo preveč moči v rokah posameznih direktorjev zavodov.
Revija ISIS - Februar 2013
3