Zavodnik
Kako do socialnega zdravstva – z ubijanjem ali razvijanjem medicine Alojz Ihan
V socializmu me je vedno zbodlo, ko so politiki govorili o zdravstvu kot o porabi in o strošku, podobno kot o vojski, javni upravi, šolstvu. Takrat sem kot nadebudni medicinec skušal najti logične razloge, zakaj je frizer s škarjami v roki »proizvodnja in gospodarstvo«, in enako tudi veterinar, ki s škarjami v roki pomaga mojemu psu; in kaj oba omenjena tako bistveno loči od kirurga, da njegove škarje nenadoma iz proizvodnje in ustvarjanja dodane vrednosti postanejo poraba in strošek. Pa v končni fazi vsi trije nekaj strižejo in tisto striženje pride zelo prav ljudem, ki to potrebujejo, pa ne znajo sami. Nekdo, ki zna, naredi uslugo nekomu, ki tisto potrebuje. V ruralni skupnosti se taka usluga povrne s protiuslugo, v organizirani družbi pa za to obstaja denar, njegov pretok pa je definicija tržne – gospodarske dejavnosti. In zakaj zdravstvo ni gospodarska dejavnost? Saj je. Zdravstvena dejavnost (industrija) je med najhitreje rastočimi gospodarskimi dejavnostmi. Potrebe po zdravstvenih storitvah rastejo in bodo zaradi daljšanja povprečne življenjske dobe in razširjenega interesa po dolgoživosti rasle s 5- do 10-odstotno letno stopnjo. Brez finančnih omejitev s strani politike pa bi
zdravstvena industrija lahko ob naraščajočih zdravstvenih potrebah ljudi ustvarila trg z 20- ali 30-odstotno letno rastjo.
Kar bi že na srednji rok privedlo do neznosnih zdravstvenih stroškov v državah, ki bi v to šle. In do stroškovne nekonkurenčnosti glede na ostale države. Tu ne igra vloge vprašanje, ali je zdravstvo organizirano kot javna (proračunska) dejavnost ali kot povsem odprta gospodarska dejavnost. Grobo rečeno, si niti povprečen Nemec, niti Američan, niti Slovenec ne morejo privoščiti tisočdolarskega mesečnega stroška za zdravstvo, če povprečen Kitajec ali Rus ali Indijec porabijo manj kot dvajset dolarjev. Ker za tako razliko od globalizacije obubožani zahodnjaki nimamo več nikakršne gospodarske osnove.
Kako zavirati razvoj zdravstva – z državo ali s trgom? Pravo vprašanje o zdravstvu torej ni vprašanje zasebnih ali javnih izvajalcev storitev. To je povsem postransko tehnično vprašanje kupca zdravstvenih storitev (proračuna ali tržne zavarovalnice), ko se pogaja za optimalno razmerje med ceno in storitvijo. Zdravstvo ima tako standardizirane storitve, da vsak priseben kupec zelo lahko izbere tistega, ki isto stvar naredi ceneje. Seveda, če ima kupec preveč denarja (arabski šejk ali kak socialistični birokrat brez odgovornosti), je neracionalnost logična posledica. Ko zmanjka denarja, pa nujno sledijo premiki v racionalnost upravljanja s solidarno (javno) zdravstveno porabo na eni strani, in upravljanje z zdravstveno dejavnostjo kot gospodarsko panogo na drugi strani. Oboje pa mora izhajati iz razumevanja, kaj je javno (solidarno) zdravstvo, kaj pa je zdravstvena dejavnost kot specifična industrija. Inertnost urejevanja našega zdravstvenega sistema izhaja prav iz tega, ker zaradi svoje socialistične zgodovine ne razumemo razlogov, zakaj je pri nas (in nasploh po Evropi) zdravstvo uvrščeno med javne službe. Ne zato, ker bi bilo podobno umetnosti ali znanosti v tem, da ni dovolj privatnih kupcev za njegove produkte in torej »ni tržno«. Prav obratno, zdravstvo je javna služba zato, ker je potencialno preveč tržna dejavnost – ljudje ga življenjsko nujno potrebujejo in so v primeru nuje za
Revija ISIS - Februar 2013
113