Zdr avniki v prostem času Srečanje Morda je sreča-nje res sreča, kar ti ime že razodene, morda ne zate, pa za mene, ko se zbudijo skrite sanje, rad bi v resnici stopil vanje.
Tebi je srečanje vsakdanje, saj jih doživljaš dan na dan, kot niz v koraldah brez bleščic, je dolgočasnih mnogo lic, ne bi poglabljala se vanje. Verjetno tvoja sreča skrita živi drugje, ne v srečanjih mimobežečih, brezosebnih. Morda naslov mi razodeni, morda odpro se vrata meni.
Spomin Utrinki srečanj so okameneli, neoklesani vir so zdaj spotika. Odšla je zarja, dan umira, se v mrak zamika, in se vpraša: smo živeli?
E-naslov: tomaz1945@yahoo.com
Sončica
Pozaba
Hej, sončica, v ženski ti lepoti razkrivaš zrele boke in k vročim prsim v pohoti vabiš nemirne moške roke… Kako vse želje bi ti res izpolnil rad, kako z veseljem bi utrgal zreli sad, o Venera, ki vzhajaš v večerni zarji, ali prihajaš k meni v nočni halji, a kaj, ko je med nama nepremostljiv prepad: za obzorjem mi sonce že zahaja, noč prihaja!
Ne trudi se človeček za denarje, ki vsakdo jih kot napitnino tu pusti, ne ženi se za spomenike in oltarje, ker to so vse le prazne marnje… Ne trudi za besede puhle se, časti, kot dim se slava razkadi! Ne zidaj si palač, ne lepih dač, da kdo drug v njih živi in s tvojo vdovo se življenja veseli; in ne zanašaj se na svoje vnuke, da jim pomeniš kaj, ko daš jim kaj, da cenijo tvoj trud in tvoje muke; za njih te že sedaj več ni… Prijateljstvo je prazna le beseda, ki z upanjem te le slepi, izgine tisti hip, ko se izprazni skleda… V ta svet si z rojstvom pahnjen in vržen v kolotek skrbi, v vsakodnevni ples dolžnosti, lažnih utvar, kaj vse dosegel bi…
Andrej Rant
Novo leto Andrej Rant
Novega leta se prav nič ne veselim, ne vem, kaj novi čas prinaša, čeprav prijateljem najboljše poželim, vem, da reka Stiks najdražje mi odnaša v pozemsko brezno in se zgrozim, ker čas tako hiti in ne odlaša… In ko od njih se poslovim, vse večja žalost v meni se oglaša za vsakomur, ki ga zgubim! In neopazno z njimi mi ugaša doba v kateri še živim…
Andrej Rant
Ko zmanjka ti poti, konča se gaz in pride smrt, ta večni mraz, kot je otrpla zima, kjer nič se ne zgodi, ker prah si, ki ne sliši in ne govori… V brezkončnost, kot leta, naletavajo snežinke, brez cilja in brez vsake žalostinke, brezčutno kakor led; in sneg pokrije v pozabo tvojo sled… E-naslov: andrej.rant@yahoo.com
Slovenska srebrnina Rafael Podobnik
Znani po panjskih smo končnicah. Vsak nekaj riše, piše. V sebi nosimo kozolce. Pridelek je potrebno posušiti. Ves svet pozna nas po dvojini Ciril Zlobec opeva ljubezen dvoedino. S partizanskimi bolnišnicami smo v vrhu. Ko še cerkev bila bi zraven! Partizani junaško so poglavje. Ponižuje jih kolaborantska zgodovina. Odkod naš utopični značaj? Drugače bi težko preživeli.
Slovenski ptici Rafael Podobnik
Taščica je slovenska ptica. Podnevi poje v goščavi, ponoči v razsvetljenem mestu Sredi zime pesmi zlaga, spomladi zvok se v prsih trga.
Tudi krokar je slovenska ptica. Pazljivo živa bitja preletava. Smrt ne znajde se brez njega. Nerad obiske človeku vrača, razen če vislice postavi.
Revija ISIS - Februar 2013
111