S knjižne police Zanima me, če bo kdo hotel prebrati to knjigo. Ko sem jo prebral, sem se zamislil nad nezainteresiranostjo ljudi današnjega časa do tiste ne tako davne preteklosti. Danes postavljamo organizacije za vrednote osamosvojitve, zanemarjamo pa vrednote naroda, ki se je večinsko uprl tistim, ki so ga zaničevali, ga poskušali pokoriti in celo izbrisati z zemlje. Nisem slišal, da nam je kaj podobnega grozilo pred 20 leti. Še več, danes so enaki junaki tisti, ki so sodelovali s tujci, ki so blagoslovljeni šli v borbo proti tem, ki so hoteli osvoboditi svojo domovino, pa so bili očitno krivi, ker so bili hkrati na strani revolucije. Dejstvo je, da so komunisti odpor izkoristili za revolucijo, ki je bila kruta in pogosto krivična. Danes se revolucije vsi bojimo, bojimo se je
predvsem, ker je »per se« krvava, ker nam še ni dovolj hudo in ker revolucija žre tudi svoje otroke. Poleg tega nas je najboljši dosedanji sistem, kapitalizem, stalno rotil pred tem in prepričeval, da so dobre le tiste revolucije, ki so usmerjene proti t.i. tiranom (in ki jih vodi CIA). Pa vendar so se v času revolucije poleg najnižjih strasti med revolucionarnimi fanatiki in zanesenjaki pokazale najgloblje, najelementarnejše človeške vrline: požrtvovalnost, altruizem, samoodrekanje, sočutje, pa tudi ponos in tovarištvo. O vsem tem piše v tej knjigi in praktično nič o revoluciji. Eldar M. Gadžijev
E-naslov: eldar.gadzijev@gmail.com
Ian Kershaw: Hitler
Cankarjeva založba, Ljubljana, 2012, 909 + 1 str. O Hitlerju in drugi svetovni vojni sem prebral že kar nekaj knjig. In ker so bili med njimi tudi špehi, sem v zadnjih letih posegal po bolj tankih. Od slednjih se mi zdi najbolj pregledna Hitler Sebastiana Haffnerja, ki jo je pri nas izdala Državna založba že leta 1980. In seveda ne morem mimo tiste, ki jo je napisal Hugh TrevorRoper (Hitlerjevi zadnji dnevi, Ciceron, Mengeš, 2005). Hitler, pregledno postavljen v globalno geostrateško politiko, pa je izvrstno obdelan v sicer kratki, a izjemno pregledni knjižici Gerharda Schreiberja Der zweite Weltkrieg (Verlag C. H. Beck, München, 2002). Avtor celo uporabi znano izhodišče, ki se navadno uporablja za zaporedje spopadov, poimenovano Tridesetletna vojna (1618–1648), in predstavi koncept nekaterih sodobnih zgodovinarjev, da sta bili prva in druga svetovna vojna le del tako imenovane Druge tridesetletne vojne (1914–1945)! Navajen bolj drobnih, sem zadnjega, doslej najbolj »špehnatega« Hitlerja v izložbah in na policah knjigarn kar nekaj časa gledal s predsodkom. Namreč, spominjal me je na znamenito The Rise and Fall of the Third Reich Williama Shirerja. V začetku šestdesetih let sem se je lotil večkrat, vsakokrat omagal in jo končno odrinil za vedno. A na srečo se je Kershawov Hitler kmalu po izidu »po naključju« znašel na moji mizi. In tako mi je prišlo na misel, da ne bi prebiral vse knjige, temveč le tiste dele, ki zadevajo vrzeli v mojem znanju. Če se prav spomnim, sem najprej prebral nadrobnosti o poskusu Hitlerjevega münchenskega puča leta 1923. Nato nadrobnosti o požigu Reichstaga leta 1933. Nato posledični plaz zaradi »začasnega« suspenza nekaj členov ustave weimarske Nemčije. Plaz se je začel s 78
Revija ISIS - Januar 2013
»samoukinitvijo« nemškega parlamenta ter končno utrl pot do pojma Führer, do združitve funkcije predsednika vlade in predsednika države leta 1934. Nato ozadje pred obglavljenjem SA leta 1934. Nato dogodke ob Hessovem pustolovskem poletu v Anglijo 1941, nato...
Potem ko sem tako po knjigi preskakoval sem in tja, naprej in nazaj, sem začel na začetku in končal na koncu. Knjiga je izvrstno napisana in berljiva, ponekod sicer naphana z nadrobnostmi, ki pa vendarle prispevajo k razumevanju razmer, ki so Hitlerju, faliranemu študentu in neizobraženemu političnemu fičfiriču, omogočile nepredstavljivo »smrtno uspešno« politično kariero. Kako je nacizem deloval v organizacijski in zločinski smeri ter uspeval v Nemčiji, v eni najbolj kultiviranih in civiliziranih držav sveta. Imel sem srečo, da sem Predgovor k slovenski izdaji (akademika J. Pirjevca, str. 7–11), avtorjev Predgovor k novi izdaji (str. 13–17) ter Razmišljanje o Hitlerju (str. 18–26) prebral nekje v sredi svojega kolovratenja po knjigi. Sicer bom čez nekaj časa moral vse tri začetne dele prebrati še enkrat (ali celo večkrat), a že njih prvo branje me je vse bolj usmerjalo tako, da nisem toliko razmišljal o dogodkih, temveč o njih mehanizmih.
Morda najbolj zanimiva – če ne že osupljiva – so tista poglavja, ki obravnavajo Hitlerja kot človeka, ki ni ravnal racionalno, temveč do kraja iracionalno. Dandanes se sliši absurdno in nelogično, da je Hitler napadel Sovjetsko zvezo med drugim tudi zato, da bi na kolena spravil Anglijo...
Kot nekateri drugi zgodovinarji, tudi Kershaw domneva, da morda ne bi bilo druge svetovne vojne, če ne bi