S knjižne police
Saša Božović: Tebi, moja Dolores
Založba Borec, Ljubljana, 1980, 396 str. Prevedel France Šušteršič Knjigo mi je posodil prijatelj iz Radovljice, ki se je čudil, da je še nisem bral, čeprav sem zdravnik. Pisateljica, partizanska zdravnica v njej piše o svojem življenju in delu med drugo svetovno vojno. O tem, pravijo, se je tako že veliko govorilo in je sedaj čas, da se govori in piše o drugih rečeh, o drugačnih trpljenjih in smrtih. Pa vendar...
Posamezna poglavja v knjigi so razvrščena časovno po letih vojne od leta 1941 do 1945. Saša je izhajala iz beograjske popovsko-oficirske družine, patriarhalno vzgojena pod vplivom cerkve in monarhije. Po končanem študiju medicine je delala v Beogradu. Poročena je bila z Borom Božovićem in skupaj sta dežurala v bolnišnici, ko se knjiga začne. Začne se z nemškim bombardiranjem Beograda, osuplostjo in strahom prebivalcev, ko granate nosijo smrt in uničujejo njihove domove. Ob tem sem se spomnil svojega učenca kirurgije, sedaj profesorja Aleksandra Karamarkovića, ki me je klical po telefonu, ko so letala NATA tudi bombardirala Beograd in je stal skupaj z množico someščanov na enem od savskih mostov... Pripoved mlade zdravnice se nadaljuje v Črni gori med italijansko okupacijo, ko jo aretirajo in pošljejo v taborišče v Albanijo. Med peklenskim trpljenjem, ob grotesknem buljenju stražarjev v zaporniško celico, Saša rodi malo hčerko, ki jo poimenuje Dolores. Ime ji je dala po španski revolucionarki Ibarruri Dolores La Pasionaria... In potem pride nepričakovana rešitev in prihod med partizane. Sašo so partizani zamenjali za ujeta italijanska oficirja. Čeprav mlada in z otrokom pri sebi, organizira in vodi partizansko bolnišnico v črnogorskih hribih, neizkušena, ampak predana poklicu in želji pomagati ranjencem.
Sledi vrsta zgodb o ranjenih in njena pomoč okoliškim prebivalcem. Veliko je presunljivih zgodb o požrtvovalnosti, nesebičnosti in ljubezni do trpečih. Tako med drugim opiše, kako je 7-letni pionir Ljubo v zasneženi zimi odšel sam peš iz hribov v bolnišnico v Podgorico po prontozil, ki bi lahko rešil za škrlatinko zbolelega otroka. Tega je v partizansko bolnišnico prinesla domačinka in zdravnica Boža je vedela, da mu lahko pomaga samo to zdravilo. Mali Ljubo se je sam javil, da gre ponj, in ga je sredi noči po hudem mrazu in snegu, ves premražen po večurnem gaženju tudi prinesel. Nadalje najdemo mlado zdravnico, ki se ne loči od svoje Dolores, kako organizira še druge partizanske bolnišnice po Črni gori, skrbi za ranjence in se občasno sreča s svojim možem, ki je borec in poveljnik, kljub temu, da je zdravnik. Njuna srečanja so bežna, a nežna in topla. Tako jo nekoč najde, ko na sebi nosi mokre plenice, ker jih tako suši za svoje malo dete. Ko sem sestro svojega črnogorskega prijatelja, ime ji je Julka, vprašal, ali je brala to knjigo, je vprašala, če je to pripoved zdravnice, ki je na sebi sušila pleničke za svojo hčerko...
Ko dobi nekoč doktorica Saša za svojo hčerkico skodelico toplega mleka, ga da ranjencu s sepso, ki je prosil le kapljo mleka, da si olajša trpljenje. In svoji lačni Dolores ponudi potem svoje že suhe in prazne prsi, ki jih dete sesa in joče, ker ne dobi mleka iz njih. Ganljivo je tudi, ko nosi na pohodu skozi vas svojo Dolores in hodi pod češnjo, polno sadov, ki jih njena punčka prvič vidi in izteza ročice k njim, kot da bi vedela, da so dobre. Pa jih partizanka ne utrga, ker jim ni dovoljeno vzeti nič razen tega, kar jim ponudijo sami domačini...
Potem je poslana v Liko, da bi tam organizirala in vodila partizansko bolnišnico. Zopet skrbi tudi za domačine, za katere v hodniku šole, spremenjene v bolnišnico, organizira ambulanto. Pretresljiva je zgodba deklice, ki so jo ustaši vrgli v globoko brezno skupaj s številnimi odraslimi in drugimi otroki. Po srečnem naključju je preživela, tudi zato, ker je med mrtvimi našla še živo detece, ki je sicer po nekaj dneh umrlo v njenem naročju. Lizala je mokre skale jame in po dveh tednih uspela preplezati iz brezna. V knjigi najdemo nazoren opis bolnika s tetanusom, ki je v groznih mukah tudi umrl. Sledi še vrsta pripovedi o trpljenju ranjencev in obupni borbi zdravnikov zanje, kljub pogostemu pomanjkanju zdravil in sanitetnega materiala.
Potem Saša izgubi svoje malo dete in svet se ji podre. Vendar z mislijo nanjo, kljub neizmerni žalosti, ki jo preživlja, opravlja naprej svoje zdravniško poslanstvo. Spremljamo jo na pohodu prve proletarske brigade, pri prečkanju Neretve, pri bitki za Sutjesko, pri organiziranju novih bolnišnic in končno v svobodi. Vmes so opisani mnogi dogodki, slike trpljenja, nečloveških naporov in požrtvovalnosti pri prenašanju in reševanju ranjencev, opisi obupavanja in vztrajnosti ter upanja. Vmes se pogosto pojavijo liki hrabrih, vedrih junakov, ki s svojim duhom in humorjem pomagajo ostalim potrpeti in preživeti. Srečamo italijanske vojake, ki so po kapitulaciji Italije prešli k partizanom, in med njimi tudi kirurga, ki je v začetku sicer profesionalen pri delu, ampak odklonilen do partizanskega odpora, potem pa spozna plemenitost, požrtvovalnost in človečnost borcev ter osebja, ki je skrbelo za ranjence, in povsem spremeni svoj odnos do njih. Drug starejši Italijan, profesor kirurgije, se je ves čas razdajal in pomagal s svojim velikim znanjem, pa ves čas hrepenel po vrnitvi v domovino. Saši Božović uspe urediti, da se je vrnil v Italijo skupaj s transportom ranjencev v Bari. Veliko je še opisov posameznikov in njihovih dejanj, med njimi tudi Boške Buha, ki je padel, ko je reševal ranjeno Sašo, pa Tita, kako je načrtoval premike borcev in bolnišnice. Ko končno pride osvoboditev, najdemo Sašo v Beogradu v prisrčni zgodbi o njenem konju, nato pa naniza še nekaj zgodb likov, ki jih je ponovno srečala po vojni.
Revija ISIS - Januar 2013
77