Zanimivo
Poklon slovenskemu pisatelju in zdravniku Danilu Lokarju ob njegovi 120-letnici rojstva Jožica Planinc
Solze so ji kar na široko, kar curkoma lile. Nič stokanja, nič hlipanja. Bilo je brezglasno žalovanje za minulimi časi, za ljudmi, ki so bili, in jih ni več. … (Samogovorniki, 1984.)
Lokarjevo leto Letos so Ajdovci organizirali številne prireditve in dogodke, s katerimi so se poklonili svojemu rojaku zdravniku in pisatelju Danilu Lokarju ter oživili spomin nanj. Vrhunec je bilo odkritje spominske plošče na Lokarjevi domačiji ter odprtje spominske sobe v njegovi nekdanji ordinaciji oz. delovni sobi v novembru v Ajdovščini.
Strokovnemu simpoziju v Pilonovi galeriji, na katerem so ovrednotili pisateljsko delo Danila Lokarja, je sledila slovesnost, na kateri je o postavitvi muzealij v Lokarjevi sobi strokovno spregovorila profesorica Ivana Slamič, ajdovski župan Marijan Poljšak pa je z naslednjimi vznesenimi besedami poudaril pomen pisatelja za občane danes: »Lokar nas je duhovno utrdil. Iz njega črpamo moč za naprej, da bomo še močnejši v tem delčku Slovenije.«
Umetnik, ki mora biti zdravnik, saj je treba jesti, spati … Medicina je Lokarju koristila – dala mu je dvoje: preživetje in v njem je prebudila pisatelja ob srečanju z različnimi ljudmi, njihovimi tegobami, trpljenjem in srečo. Njegove zgodbe in literarne osebe imajo avtobiografske elemente; govorijo o pisateljevem življenju, strahu in pogumu. Pisal je, kot je mislil in
Lokarjeva domačija (foto: Jožica Planinc).
čutil, in pojasnjuje: »Pisal sem o tem, kar sem videl, česar nisem videl, nisem opisal.« Zdravniški študij, kot študent ja na Dunaju poslušal tudi predavanja Sigmunda Freuda, mu je bil kot pisatelju vir poznavanja človeške duše. Tako v njegovih književnih delih zasledimo elemente Freudove psihoanalize, ko prikazuje podzavestne asociacije o grozljivosti in grotesknosti človekovega bivanja. Njegovi literarni liki, največkrat upodablja ljudi iz Vipavske doline, odsevajo pisatelja zdravnika, ki ima vpogled v človekovo dušo ter subtilno izlušči sublimne trenutke v dogodkih, kar podkrepi z opisi narave: »Bil je čas med božičem in novim letom. Nebo je bilo pepelnato, temno in viselo je nizko. Tonin je takoj opazil, da naletavajo mehke mraznice (Trst). … Ko so se bližali domu, je postajala burja strašna. Žica na telefonskih drogovih je pela glasno in neprekinjeno, kakor da kliče nekdo na pomoč. Krošnje murv, hrastov, topolov so se zvijale kakor pajčevina. Konja in voz je zanašalo. Gospodinja je začela moliti naglas. Burja je tulila kakor za sodni dan in pometala. Pometala je po nebu in po zemlji, tulila kakor zver, ki bi se rada nalokala. Kaka moč!« – Samogovorniki, 1984.
Moč samonikle Lokarjeve proze Samonikli in vase zaprt ajdovski pisatelj se v svojih delih skoraj mukoma izpoveduje, posebno ko gre za bivanjska vprašanja: smrt, ljubezen, trpljenje, pogum … besede trga iz sebe. Ustvarja iz sebe. Slikovito in impresivno upodablja naravo in književne
Danilo Lokar leta 1972 v Ajdovščini (Vir: arhiv Lavričeve knjižnice Ajdovščina). Revija ISIS - Januar 2013
51