iz zgodovine medicine
Kratek pregled razvoja nuklearne medicine v Sloveniji in v Ljubljani* Zvonka Zupanič Slavec
Nuklearna medicina se je v ZDA začela razvijati po letu 1938, ko so začeli v medicino uvajati izotope, v Evropi pa je bil začetek vezan na lastno proizvodnjo radioizotopov v reaktorju Harwell v Angliji v letu 1947. Slovenija je začela s prvimi raziskavami v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Prve nuklearnomedicinske posege v Sloveniji so opravili na Interni kliniki v Ljubljani v letih 1954–1959. Dr. Jože Satler je začel leta 1954 uporabljati radioaktivni jod za preiskave ščitnice. Istega leta je dr. Bojan Varl, ki velja za pionirja nuklearne medicine pri Slovencih, začel sistematično uvajati dejavnost nuklearne medicine. Prvi radioizotopski laboratoriji na Slovenskem so bili ustanovljeni januarja 1960, in sicer v Ljubljani na Onkološkem inštitutu in na Interni kliniki. Pod vodstvom dr. Varla se je laboratorij Interne klinike postopoma razvijal in leta 1973 prerasel v Kliniko za nuklearno medicino z oddelki za diagnostiko in vivo ter in vitro in za zdravljenje na bolnišničnem in ambulantnem ščitničnem oddelku. Klinika je postala učna enota Medicinske fakultete v Ljubljani, razvila je tudi podiplomski študij – prvi vpis je bil leta 1972. V šestdesetih letih 20. stoletja so radioizotopske laboratorije odprli tudi v Splošnih bolnišnicah Slovenj Gradec in Celje, v sedemdesetih letih pa še v Mariboru, Izoli in Šempetru pri Novi Gorici.
Nuklearnomedicinske enote so danes sodobno opremljene in kadrovsko usposobljene za slikovno, funkcijsko in laboratorijsko diagnostiko v klinični medicini. Usmerjene so tudi v zdravljenje raka, bolezni ščitnice in drugih bolezni.
Uvod Pred 80 leti nuklearne medicine kot vede še nismo poznali. Ta stroka uporablja pri diagnostiki in zdravljenju odprte, umetne izotope, vgrajene v molekule posebnih biokemičnih snovi – radiofarmake. Radiofarmak, ki je vnesen v telo in izseva žarke v merilnik radioaktivnosti zunaj telesa, omogoča ugotavljanje morfoloških in funkcijskih sprememb organov. Uporablja se tudi za obsevanje bolezenskega tkiva in pri meritvah koncentracije bioloških snovi v serumu. V ZDA so radionuklide začeli uvajati v medicino po letu 1938, v Evropi pa po letu 1947, ko je stekla proizvodnja radionuklidov v reaktorju v Harvellu v Veliki Britaniji. Slovenija je sledila svetovnim trendom in v petdesetih letih so se začele prve raziskave na tem področju tudi pri nas. Enote nuklearne medicine so dobivale radioizotope s srednje dolgo razpolovno dobo iz reaktorja v Vinči v Srbiji, ki je bil zgrajen leta 1959. Kasneje – in tudi danes – so v radiofarmacevtskih laboratorijih (»vroči laboratorij«) sproti pripravljali kratkožive radioizotope iz uvoženih generatorjev.
Prvi zaposleni (Mirko Rozman, Bojan Varl) in prve aparature radioizotopnega laboratorija Interne klinike v Ljubljani v poznih petdesetih letih 20. stoletja.
Nuklearna medicina je multidisciplinarna diagnostična stroka, ki sodeluje s številnimi specialisti, npr: endokrinologi, kardiologi in angiologi, hematologi, nefrologi, gastroenterologi, nevrologi, pulmologi, infektologi, onkologi, psihiatri ter ortopedi. Nuklearnomedicinske enote so sodobno opremljene in kadrovsko usposobljene za slikovno, funkcijsko in laboratorijsko diagnostiko v klinični medicini ter za celovito diagnostiko in terapijo ščitničnih bolezni. Usmerjene so tudi v zdravljenje raka in drugih bolezni. Zaradi izjemno interdisciplinarnega vključevanja nuklearne medicine v diagnostiko in zdravljenje le-ta predstavlja pomembno stroko v medicini.
* Zapis je prevod članka The development of nuclear medicine in Slovenia and Ljubljana; half a century of nuclear medicine in Slovenia. Radiol. oncol. (Ljubl.), 2012, vol. 46, no. 1, str. 81–88, z nekaj dodanimi zapisi. Soavtorice so Zvonka Zupanič Slavec, Simona Gaberšček in Ksenija Slavec. Zaradi želje, da bi bila vsebina širše dostopna slovenskim zdravnikom, ki te revije ne prebirajo, je objavljen v slovenščini in brez znanstvenega inštrumentarija. 40
Revija ISIS - Januar 2013