Forum ne samo moralno-etična, je to, vemo samo tisti, ki smo dobesedno dnevno izpostavljeni želji bolnikov po milostni smrti. Že naš največji pesnik je zapisal: »Prijazna smrt predolgo se ne mudi: ti ključ, ti vrata, ti si srečna cesta...« Najbrž je to zapisal v neki osebni stiski ali ob doživljanju trpljenja svojih sorodnikov, prijateljev in znancev. Še tako moderna določila ne morejo odvzeti bremena, ki ga
pač nosimo zaradi posebnosti našega dela, ki pogosto ni samo uspešno, ampak nemalokrat tudi neuspešno. Mnogokrat smo lahko zgolj tolažniki žalostnih in ubogih. K sreči imamo na voljo veliko načinov, kako lajšati trpljenje, povsem pa tega nismo sposobni in kot družba bomo morali nekaj storiti tudi v zvezi s tem skrajno resnim problemom, ki lahko doleti vsakega od nas.
Zdravnik in strah Nina Mazi
Tri lastnosti odlikujejo pravega moža. Poštenje, ki ga odreši tesnobe; Modrost, ki ga odreši dvomov, in Pogum, ki ga odreši strahov. Konfucij Pri svojem poklicnem delu in udejstvovanju se zdravnik nenehno, ali vsaj veliko pogosteje kot predstavniki ostalih poklicev, srečuje s strahom. Tako kot v daljni preteklosti, ko je brez uniforme, stetoskopa, visoko usposobljenih sodelavcev, vrhunske opreme in dognanih zdravil pokončno stal ob bolnikovi postelji in si prizadeval za najboljši možni izid bolezni, se zdravnik tudi danes, navkljub številnim sodelavcem, pripomočkom in pomagalom sooča s strahom, povezanim s postopki, procesi in metodami oziroma uspehom zdravljenja. Zdravništvo je že od nekdaj obremenjeno z dvema vrstama strahu: notranjo, ki jo ustvarja zdravnik sam, in zunanjo, ki izhaja iz okolja in jo ustvarjajo bolniki/uporabniki, njihovi domači in najbližji, pa tudi farmacevtska in ostala industrija, zavarovalnica, vlada, sodelavci, kolegi in predstojniki, računalniška in ostala oprema, zdravila itd. Če kanček treme in strahu velja za koristnega in spodbudnega, pa je (pre)obilje tega čustva oziroma občutja nespodbudno, moteče in škodljivo – pogosto celo nevarno. Strah negativno deluje na zdravnika in njegove pomočnike oziroma sodelavce (izvajalce zdravstvene dejavnosti), pa tudi na bolnika, njegove najbližje in somišljenike (uporabnike zdravstvene dejavnosti). Onemogoča uveljavljanje strategije navdušenja in zaupanja ter krni vizijo koristnih, uporabniku prijaznih metod, pristopov in prijemov v preventivi, kurativi in rehabilitaciji. Hromi zavzetost in elan v vseh členih zdravstvene verige, onemogoča razmah strokovne podjetnosti in človeške prodornosti, ki ju svet danes brezkompromisno pričakuje od ljudi v belem.
Psihologi poudarjajo, da je v vsakem človeku, ko pomisli na zdravnika, prisotna vsaj senca strahu in dvoma, ki se ob obisku ambulante poveča lahko celo do nepričakovanih dimenzij. Zato je toliko bolj pomembno, da se zdravnik usposobi – da zna, zmore, je pripravljen in hoče obvladovati strah (lasten, bolnikov, sodelavčev, predstojnikov…). Nebrzdan, nekontroliran strah
lahko sicer odločnega, načelnega, trdnega in pokončnega človeka spremeni v drhteče bitje, podobno bledi senci močnega jaza, prepričanega, da ga gorja, bede in trpljenja lahko odreši le smrt. Ralph Waldo Emerson, priznani ameriški filozof, dušeslovec, pisatelj in esejist, je sinu svojega prijatelja, ki je odpiral zasebno ambulanto v prestižni newyorški četrti, svetoval, naj vedno upošteva, da se vsak človek nečesa boji, v nekaj upa oziroma verjame in nekaj pričakuje. Podobno kot pred 200 leti, v Emersonovih časih, velja še danes. Tudi in predvsem v zdravstvu – človek, ki se obrne na zdravnika, se boji bolezni, motenj in poškodb, poslabšanja svojega stanja, bolečine, nezmožnosti in trpljenja, zaupa zdravniku in verjame v njegove sposobnosti, darove in vrline, hkrati pa pričakuje, da mu bo pomagal in ga obvaroval pred težavami oziroma rešil iz stiske.
Vse to pa lahko doseže in uresniči – mu zagotovi le pogumen in odločen, strokovno dobro podkovan in usposobljen zdravnik, ki ne podlega negativnim čustvom. Prva dolžnost človeka je, da si pokori strah – sam ali s pomočjo nekoga, ki mu verjame in zaupa. Zdravnik si prizadeva obvladovati in omiliti strah, pri tem pa seveda ne zanika, da se vsak človek (tudi on sam) nenehno sooča z različnimi skrbmi in strahovi. Zaveda se, da je strahove treba spoznati, jih »zgrabiti za roge«, se z njimi soočiti in se spopasti. Ko pogum prevlada nad strahom in odpravi občutek nemoči, spodbudi tok misli, omogoči jasnejše razmišljanje in delovanje tudi v najbolj zahtevnih ali celo nemogočih razmerah. Ko se človek poglobi sam vase, doseže višjo stopnjo razumevanja in sprejemanja samega sebe in svoje okolice; zaskrbljenosti in strahu onemogoči, da bi pognala globlje korenine in se zasidrala v človekovi notranjosti. V procesu zdravljenja se zdravnik in bolnik srečujeta s fazami strahu različne narave, intenzivnosti, amplitude, frekvence in vplivov. Predvsem pa se v praksi nenehno potrjuje dejstvo, da se človek najbolj boji neznanega, nerazumljivega in nedoumljivega – česar človek ne razume, tega se boji. Ljudje, ki se po pomoč obračajo na zdravnika, poudarjajo predvsem dvoje: da so zaskrbljeni nad svojim trenutnim stanjem (skrbi jih sedanjost) in da se bojijo, kaj jih čaka (strah jih je prihodnosti). Mnogi so prepričani, da jih lahko doletijo hude in težke stvari, nekateri pričakujejo celo katastrofe, vendar (na srečo) ne vedo, kdaj in kakšne. Zdravnik jim v tem primeru
Revija ISIS - Januar 2013
35