Forum ne ponavljajo. Tako bodo pacienti morali tudi sami prevzeti odgovornost za svoje zdravje! Res ni izvedljivo v enem letu, je pa dobra vizija, izvedljiva v nekaj letih.
Način, ki ga skušata uvesti ZZZS in zbornica fizioterapevtov, pa je nestrokoven, do zdravnikov podcenjevalen in žaljiv, v nasprotju s strukuro in funkcijo veljavnega zdravstvenega sistema
in ne nazadnje škodljiv do pacientov. S takšnim sistemom ne bomo dosegli učinka, le metali denar z lopato skozi okno, kar v veliki meri počnemo sedaj. Maja Kozlevčar Živec, dr. med., spec. fiz. reh. med. E-naslov: maja.kozlevcar@ir-rs.si
Evtanazija od etike do klinične realnosti Marjan Fortuna
Evtanazija (gr. eu = dobro, thanatos = smrt) je nekaj, o čemer zdravniki neradi govorimo, ker je to etično in tudi kazensko občutljiva tema, čeprav jo ponekod, to vsi dobro vemo, že izvajajo. V temelju je evtanazija v nasprotju s Hipokratovo prisego (6. prisega: »Da ne bom nikoli nikomur – tudi ko bi me prosil – zapisal smrtne droge ali ga z nasvetom napeljeval na tako misel; prav tako ne bom nobeni ženski dal pripomočka za uničenje telesnega ploda.«). Čeprav smo zdravniki zadnji, ki bi sploh smeli razmišljati o evtanaziji, saj je naše poslanstvo zdravljenje, lajšanje težav in ohranjanje življenja, nas neznosno trpljenje bolnikov opozarja, da bomo morali pri tem skrajno resnem vprašanju slej ko prej tudi mi nekaj storiti. Poleg izraza »dobra smrt« evtanazija dejansko pomeni medicinsko pomoč pri umiranju ali pospešitev smrti iz usmiljenja, pomoč pri samomoru oz. umor na željo bolnika. Uzakonjena je že denimo v Belgiji, na Nizozemskem, v Luksemburgu in Švici. V Zürichu je celo ustanova Dignitas (dostojanstvo), ki na željo bolnika in po pregledu medicinske dokumentacije za 6000 evrov izvrši evtanazijo. Pri morebitni uzakonitvi evtanazije tudi pri nas se je bati predvsem zlorab. Če je evtanazija še tako sporna, pa je še bolj sporno, da hudo bolni skačejo skozi okna bolnišnic ali kako drugače storijo samomor. Za ponazoritev, kako nedosledni smo pri svojih ravnanjih, bi omenil dva primera. Prvi je odvzem organov in tkiv možgansko mrtvih oseb, ki so ali pa tudi ne pred smrtjo izrazile pripravljenost, da se lahko njihove organe odvzame in presadi bolnikom, ki jim to lahko pomeni dobesedno novo življenje. Zaenkrat velja, da je možganska smrt dokončna smrt. Pa smo prepričani, da je res tako in bo vedno tako?Ali odvzem organov, brez katerih se ne da živeti, ni neke vrste legalizacija evtanazije? Drugi primer je načrtovan splav. Čeprav zagovorniki splava trdijo, da je ta izključna pravica noseče ženske, nasprotniki trdijo, da je splav izrazit primer kršenja pravice do življenja še nerojenega otroka. Celo medicinsko indiciran splav zarodka, ki ima hude razvojne motnje in ki jih je mogoče ugotoviti že pred rojstvom, je pravzaprav evtanazija. Zlasti v primeru splava se kaže vsa hipokrizija moderne (ne samo naše) družbe. Vem, da me bodo zagovorniki splava morda imeli za zadrtega konservativca. Prav, 34
Revija ISIS - Januar 2013
a tudi sam nisem goreč nasprotnik izvrševanja splava, pa vendar. Če imamo starši res svobodno pravico načrtovanja družine in načrtovanja rojevanja otrok, ali imamo tudi pravico svobodnega uničevanja življenja nerojenih otrok, ki sploh ne morejo izraziti svoje volje do življenja ali smrti? Ob dosežkih današnje medicine, ko se možnost ohranjanja življenja prezgodaj rojenih otrok premika vse bližje spočetju in je najbrž le še vprašanje časa, kdaj bo medicina sposobna ohranjati pri življenju plod izven maternice vse od spočetja, če tega že ne počne v tajnosti. Zato se velja vprašati, kje je meja med splavom in namerno usmrtitvijo nerojenega bitja oz. evtanazijo.
Vsekakor evtanazija presega pristojnosti zdravništva. Ne more biti tudi in samo svobodna volja posameznika, svojcev ali kogarkoli drugega. Ne vem tudi, ali mora biti ravno z medicinsko pomočjo. Pogosto slišimo izraz »humana« smrt. Ali je res »humana« samo tista, ki jo lahko povzročimo zdravniki? Saj je še mnogo drugih načinov, kako končati življenje, ki niso nič manj »humani« (npr. električni stol), če je trpljenje neznosno in človek želi končati zemeljsko življenje. Popolnoma razumem stališča cerkve, ki zavrača vse oblike nasilne prekinitve življenja, pa najsi bo to pred rojstvom ali po rojstvu. Razumem pa tudi bolnike, ki so neozdravljivo bolni, pogosto povsem odvisni od tuje pomoči, ko se jim zdravstveno stanje samo slabša in so povsem obupali nad svojo prihodnostjo. Pogosto sploh ne morejo izraziti svoje volje po podaljševanju ali prekinitvi življenja, pa še medicina jim po današnjih dognanjih medicinske znanosti ne more ali ne zna pomagati. Tudi zdravniki evtanazije ne moremo kar sprejeti, pa tudi če bi bila zakonsko regulirana. Skrbi nas tudi naše lastno trpljenje pred neizbežnim koncem življenja in nekako potiskamo to v podzavest. Žal smo v klinični realnosti predvsem zdravstveni delavci soočeni z neznosnim trpljenjem ter umiranjem težko bolnih ali poškodovanih in moramo pač prevzeti to breme odgovornosti, saj smo prisiljeni, da z ukrepi zdravljenja ne nadaljujemo v nedogled in izvajamo t.i. pasivno evtanazijo, kar je pogosto edini izhod pri obravnavi mnogih neozdravljivo hudo bolnih in poškodovanih. Sam sem bil v svoji dolgoletni praksi večkrat postavljen pred dilemo, kaj storiti, ko me je bolnik prosil, da se mu ne samo olajša, ampak prekine trpljenje. Kakšna stiska, pa