SISI
Moj alternativni avtomehanik Boris Klun
Zadnjič mi je odpovedala hupa. Pri avtomobilu, da se razumemo. Čisto enostavno. Namesto, da bi veselo trobila, kar bi bila njena naloga, je umolknila in nobeno razbijanje po sredini volana, tam kjer bi morala biti skrita njena glasna duša, ni pomagalo. Zaključek: treba je najti strokovnjaka. Med strokovnjake spadajo tudi avtomehaniki, nad računi katerih sem globoko razočaran.
Tako mi je nekdo namignil, da obstojajo tudi avtomehaniki z drugačnim pogledom na svet. Alternativni mehaniki tako rekoč. To bi veljalo poskusiti.
Ko priropotam k njemu, sem edini in morda si zato vzame veliko časa. Najprej ne reče nobene, ogleduje pa si avto z vseh strani. Ko se slednjič odkašlja, pove, da bo potrebna celovitostna obdelava primera in da mora izvedeti še nekaj podrobnosti, kot na primer: kakšno olje ima avto najrajši, ali se ponoči obnaša nenavadno, če takrat spušča kakšne zvoke in kakšni so ti zvoki. S svojimi odgovori sem dokaj nebogljen, saj o olju res še nisem utegnil razmišljati, o zvokih pa tudi ne, saj ponoči pogosto spim. Kljub pomanjkljivim podatkom postavi diagnozo in tehtno ugotovi: »Avtu manjka notranje ravnovesje. Seveda lahko tole trobljo popravim v nekaj minutah, ampak čez čas bo avto svoje notranje nezadovoljstvo pokazal kje drugje. Predvsem pa mu je treba dati dovolj časa«. Temu se menda reče holistični pristop. Čez teden dni se oglasim v veselem upanju, da bom lahko trobil na vse pretege. Naletim na popolno presenečenje in nerazumevanje. »Dragi moj gospod, saj menda ne mislite, da je mogoče notranje ravnovesje najti, kaj šele odpraviti, v nekaj minutah. Poskusil sem že z avtopunkturo, pa mi ne odgovarja. Včasih žalostno trobi, zlasti če je osamljen, očitno pa je do pravega ravnotežja še daleč. Smo pa na pravi poti.«
Moje pohlevne proteste odpravi s poukom, ali sem že kdaj videl kmeta, ki vleče koruzno steblo navzgor, da bi ta hitreje rastla. Skrušeno priznam, da tega še nisem videl. Tako sem presedlal na bicikel in ugotovil, da je cenejši, da manj porabi in da je na cilju, ko drugi stojijo še v koloni. Prometne predpise lahko kršiš kolikor hočeš, pa še tašče mi ni treba vzeti s seboj.
120
Revija ISIS - Januar 2013
Na avto sem medtem pozabil, ko me nekega dne pokliče moj alternativni mehanik (Ferdinand mu je ime, medtem sva se že pobratila in otrokom večkrat prinesem kakšno čokolado) in mi skrivnostno sporoči, naj se oglasim pri njem. Ko pridem, me prime pod pazduho in mi šepetaje zaupa. Hupa sicer ne dela, ima pa popoln načrt, genialno idejo tako rekoč, ki jo bo ponudil enemu največjih proizvajalcev, s katerim je že v začetnih (preliminarnih, je menda lepše) razgovorih. Ob tem pa bi predelal moj avto, ki bi tako postal prototip vozila, ki bo prišlo v zgodovino. Avto bo narejen natančno po izročilu prastarega indijskega rokopisa avtosutra z vsemi ustreznimi čakrami. Vsa vrata se odpirajo navznoter, potniki sedijo v krogu, voznik gleda nazaj, žarometa tudi. Hupo bomo nadomestili s tibetanskim gongom, svečke služijo za prižiganje dišečih paličic, vsi potniki določajo smer vožnje s soglasjem in po predhodni meditaciji. In kar je najvažnejše. Avtosutra nima motorja in živi tako rekoč od notranje hibridne energije. »Pa se bo dalo z njim voziti?« Ferdinand je bil resnično začuden. »Človek božji, čemu bi se še s tem mučil, pomemben je cilj, ta pa je jasen.«
Po mojem bom ostal pri biciklu, možno je le, da ga bom predelal in med vožnjo gledal nazaj. Si hitreje v nirvani. E-naslov: boris.klun@gmail.com