Zdr avniki v prostem času Zadnjih nekaj dni sva posvetila drugemu največjemu mestu v državi. Cape Town velja za prestolnico področja Western Cape in najlepše mesto na afriški celini. Za laskavi naslov se lahko zahvali legi, saj zaseda eno najbolj dih jemajočih lokacij. Kljub lepotam okolišnjih dolgih peščenih plaž ter neskončnih vinogradov pa je Mizasta gora, prekrita z edinstveno floro, tista, ki pritegne pogled slehernega posameznika. Širša okolica mesta obsega še naravni park Rt dobrega upanja in otok Robben, ki je oddaljen 7 kilometrov od obale in znan kot kraj, kjer je 18 let zaporne kazni prestal Nelson Mandela.
Za svetovljansko podobo Cape Towna pa se skriva dejstvo, da so brazgotine apartheida še vedno prisotne. Mesta so namenjena premožnejšim, bogati predeli mest se svetijo belo, medtem ko so predmestja, kjer živi večina prebivalcev mesta, obarvana v črno. Le-ta so napolnjena z majhnimi barakami, kjer ljudje živijo brez vode in elektrike. Varno v najinem štirikolesniku sva se zapeljala skozi eno izmed takih predmestij, delno z zanimanjem
in delno v strahu, da bova deležna sovražnih pogledov tamkajšnjih prebivalcev. Kmalu nama je bilo jasno, da se ljudje znajdejo tudi z omejenimi prihodki. Elektriko na primer prav uspešno kradejo; videla sva celo mrežo žic, priključenih na glavno električno napeljavo. Ljudje tam pa so na naju reagirali prav nasprotno najinim pričakovanjem. Otroci so veselo tekali za nama, starejši pa so le zvedavo pogledovali proti nama. Kakšne zagrenjenosti tukaj ni bilo opaziti, kljub temu, da (niti ne tako) starejši še vedno živijo s spominom na apartheid. Raznolikost je ključna značilnost Južnoafriške republike, države, ki priznava kar enajst uradnih jezikov. Navkljub vsem preteklim in sedanjim tegobam pa je v državi čutiti optimizem, ob navzočnosti športnega duha glede na organizacijo svetovnega nogometnega prvenstva leta 2010 pa država dobiva tudi sodobnejšo podobo. E-naslov: nadja.khalil@gmail.com
Mozirski gaj Željko B. Jakelič
V Mozirski gaj smo se odpravili na praznik OF, ki ga je v letu 2012 zaznamovalo nekaj dogodkov: stavka delavcev v javnem sektorju, bela stavka policistov zaradi interventnih ukrepov vlade, ki se je na ta način odločila privarčevati nekaj denarja in omiliti krizo, v kateri se v tem trenutku nahaja skoraj vsa Evropa, ne samo Slovenija. Prav zaradi stavke policistov, ki je bila napovedana na mejnih prehodih, se je velika večina turistov, med katerimi sem bil tudi jaz, odločila obiskati zelo zanimiv Mozirski gaj.
Na območju divjih odlagališč odpadkov v okolici Mozirja se danes razprostira eden najlepše urejenih parkov v Sloveniji – Mozirski gaj. Mozirski gaj leži na desnem bregu reke Savinje in se razprostira na sedmih hektarjih površine. Odprt je od sredine aprila do konca septembra. Z urejanjem parka je pričela leta 1974 Krajevna skupnost Mozirje, ki je tesno sodelovala s turističnim, planinskim, čebelarskim in hortikulturnim društvom ter ribiško družino. Na začetku so uredili ribnik, osrednji del parka so predstavljale cvetice, postavili so celo nekaj etnografskih objektov (kašča, kovačija, čebelnjak, vodni mlin, domačija...). Park so uradno odprli leta 1978 kot Savinjski gaj, a so ga 20 let pozneje preimenovali v Mozirski gaj. Mozirski gaj je že zaradi svoje razgibane zgodovine nadvse zanimiv park. Po mnenju nekaterih je otrok Arboretuma Volčji Potok, saj je Arboretum pred osamosvojitvijo Slovenije sodeloval pri vseh pomembnejših prireditvah v Sloveniji in na Hrvaškem. Zveza hortikulturnih društev Slovenije je sprva vsako leto organizirala vrtnarsko razstavo na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani. Ko so z leti zahteve razstavišča rastle, volja razstavljavcev pa usihala, je morala zveza poiskati druge oblike 116
Revija ISIS - Januar 2013
tovrstnega delovanja. Vrtnarska razstava je bila potem na vsaki dve leti in vselej v drugem kraju. Na razpis so se prve prijavile Jesenice na Gorenjskem, kjer se je že prej zvrstilo kar nekaj razstav. Jesenice so se zares začele prebujati in lepo urejeno komunalno zelenje se je vztrajno širilo. Trajen spomin na to obdobje je bogato urejen spominski park na opuščenem mestnemu pokopališču. Zelo dejavni so bili tudi v Laškem (Pivo in cvetje). Razstave so se potem zvrstile v Brežicah, Kranju, Mariboru, Novem mestu, Trbovljah, Velenju in seveda Mozirju.