Zdr avniki v prostem času smehljanje. Kri mu je zaledenela v žilah ob misli, da ga grad opazuje. Zaslišal je globok, nekoliko hripav glas: »Kaj je Tinko? Si bil tako zamaknjen, da si preslišal poziv za odhod v hlev?« Tinko je imel cmok v grlu, stopical je na mestu in čutil, kako mu srček divje razbija v prsih. »Nič se me ne boj, ničesar hudega ti ne bom storil.« Tinko je okleval, potem pa strahoma rekel: »Domov moram, gospod grad, spusti me domov k mamici!« Betežni grad Krumperk je odgovoril kar se da prijazno: »Pa saj vidiš, da ti ničesar ne preprečujem, iskri vranec.« Kot blisk je Tinko brez pomislekov oddirjal v hleve. Zemlja izpod njegovih kopit je frčala naokrog. Srce mu je še vedno divje razbijalo, ko je pridrvel v štale. Na ves glas je rezgetal pred vrati boksa in ko ga je konjar godrnjaje spustil k mami, je komaj nalovil toliko sape, da ji je vse razložil. »Zagotovo ni zloben!« je rekla mama Greta in ob tem nežno s smrčkom gladila sina po vratu. Kar tresel se je. Stisnil se je k njej in se pomiril v mamini
tolažilni bližini. Oh, kako je bil srečen, da je bil spet pri njej. Pa ponosen tudi, ker mu je grad rekel »iskri vranec«! Konjar je zaprl boks še zadnjemu konju. Ljudje, ki so prišli jahat svoje konje, so se poslavljali. Pogasile so se luči in v hlevih zraven gradu Krumperk je zavladal mir. Ob večerjanju konj je bilo med boksi slišati le tiho mletje ovsa in sena. In takrat se je Tinku utrnila misel: »Potrudil se bom postati njegov najboljši prijatelj,« se je odločil. »Pripovedoval mu bom o pripetljajih v štali, dogodkih s tekmovanj in o očarljivi rjavooki Duški iz sosednjega boksa. Njega bom pa prosil, če bi mi pripovedoval zgodbe iz starih časov!« Ob sanjarjenju o graščakih in princeskah je potonil v sladek spanec. In res. Srečanje tistega večera je bilo začetek čudovitega prijateljstva med gradom in konjičkom. E-naslov: katarina.glas@gmail.com
Auschwitz poleti Tina Bregant
Ljudje gredo v različne kraje na počitnice. Z družino smo tokrat potovali po Evropi. Ustavili smo se tudi v Auschwitzu, po poljsko se imenuje Oświęcim. Malo je k izboru kraja pripomogla recesija, malo branje knjige Teorija šoka in knjige o Hitlerju, malo radovednost. Za Auschwitz vsi vemo, da je bilo nemško koncentracijsko taborišče med drugo svetovno vojno, šestdeset kilometrov zahodno od Krakova. Sestavljeno je bilo iz treh glavnih taborišč. V začetku leta 1940 so nacisti tam zgradili nekaj koncentracijskih taborišč in taborišče za iztrebljanje, kjer naj bi se dokončno rešil »problem nearijcev«. Holokavst je v Auschwitzu terjal od 1,1 do 1,6 milijona žrtev, od katerih je bilo več kot 90 odstotkov Judov. Med njimi so bili tudi Slovenci. Črno-bela slika zdrave, okroglolične in svetlolase Slovenke Anice Gruden Urisek je tudi tam. Njena usoda je zapisana kot: »further fate unknown«.
Pozor – visoka napetost. Smrtno nevarno.
Kupi otroških usnjenih čeveljčkov, kovčki, očala, lasje. Ljudje, morda celo bolj svetlolasi in bolj modrooki ter bolje izobraženi kot njihovi mučitelji, so tu, pred nekaj desetletji predstavljali zgolj predmete, ali pa v nekaterih primerih medicinski eksperiment. Kje je bila takrat empatija? Teorija uma? Ali so pri mučiteljih propadli vsi zrcalni nevroni? Ali jih mučitelji nikoli niso imeli? Kako je kaj takega sploh mogoče?! Po drugi strani pa v knjigi Lucky Child Thomasa Buergenthala beremo zgodbo, ko želijo nacisti mladega fanta prisiliti, da okoli vratu prijatelja, ki je skušal pobegniti iz taborišča, zategne zanko. On tega ne zmore, saj se mu roke preveč tresejo. Zato mu na smrt obsojeni vzame zanko, poljubi roke in se obesi sam. Pa Maksimiljan Kolbe, zapornik številka 16670, ki se je javil namesto sojetnika 112
Revija ISIS - Januar 2013
na smrt s stradanjem. Na istem mestu, v istem času, tako presunljivo človeško in polno empatije. Iz ene skrajnosti v drugo; pogosto v razmerah, ki niso običajne.
Empatija je sposobnost zaznavanja čustev druge osebe. Poznajo jo tudi drugi sesalci, ne le ljudje. Vsak človek lahko pokaže nekaj empatije, vendar so nekateri pri tem tako občutljivi, da lahko občutijo celo psihično in fizično bolečino ljudi okoli sebe, kar zelo slikovito opisuje »svetobolje – weltschmerz«. Ogled taborišča je presunljiv, četudi se nimaš za pretirano občutljivega ali jokavega človeka. Za mene je preprosto nepredstavljivo, kako je sploh lahko kdorkoli vzdržal tam. Po drugi strani pa si mislim, kaj pa jim je preostalo drugega… Morda so tudi zato preživeli iz koncentracijskega taborišča rekli, da niso preživeli