Zdr avniki v prostem času brinjevček, ki je za krče in slabost. Pa je popustilo in potem sem počasi popustil še jaz... Sedaj pa odmaknite stol, gospod dohtar, tega nisem še nikomur pokazal. Premaknite se že, nič vas ne bo ugriznilo. Dvignite preprogo, poglejte deske pod njo. Vse je v trskah, tu je kopitnil hudič, ko se je razjezil. Tega ni treba pravit drugim ljudem. Povejte jim pa to, da je hotel Štef na tem svetu pred smrtjo pustiti važno sporočilo: da hudič ne noter ne ven ne more brez
pristanka in dovoljenja in da če pijemo, je bolje boga hvaliti, da nam je dal tolažbo za hude dni, kot hudiča kleti. Zapišite vse to, vi ste učen človek, pa pridite še kaj naokoli. Zdravil več ne potrebujem, kakšno domačo pa še lahko zapojeva. Ga pijemo pod lipico, ga točimo v majolčico, majolka, majolka... Pa lepo me narišite v povesti, da me bodo ljudje imeli v lepem spominu. E-naslov: matjaz.lesjak@amis.net
Pravljica ali ko se staro in novo dopolnjuje Katarina Lucija Glas
Dan se je nagibal k večeru. Nebo so krasili škrlatno rdeči oblaki. Vetrič pa, ki se je ves dan poigraval z odpadajočimi, pisanimi jesenskimi listi mogočne grajske lipe in drevoreda, se je utrujen odpravil, kdo ve kam, k počitku. Žrebiček Tinko si je neskončno želel popasti še zadnje ostanke sočne trave pred nočjo, ko je mimo njega odgalopiral Andante. »Spet je spregovoril,« je zarezgetal, poskočil in se pognal v dir nazaj proti gradu. »Le kaj mu je?« si je mislil Tinko. Ni se pustil preveč motiti na večer tega lepega, jesenskega dne. Ob poslušanju ptičjega petja, ki je bilo tudi vse manj slišno, je pozabil na Andanta. Tudi čebelice so se vračale v panj z zadnjimi nabranimi zalogami medu. Vedno manj so delale Tinku družbo. Gneče na pragu čebelnjaka ni bilo več. Pomislil je: »Mama pravi, da bo zima prav kmalu prišla in da travo takrat ponavadi prekrije bela snežna odeja.« Veselo jo je smukal, ker je dobro vedel, da jo bo pogrešal, če se res skrije čez zimo. Z jablane, v bližini katere se je pravkar pasel, je odpadlo zrelo jabolko. »O, kakšna poslastica,« se ga je razveselil. Ob hrustanju sočnega sadeža je opazil, kako je listje jablane in drevja naokoli začelo dobivati tiste čudovite jesenske barve – od živo rumeno-rjavih do temno rdečih. »Gromska strela! Kaj pa je tako zarohnelo?« Prestrašen je sunkovito dvignil glavo. Zastal mu je dih. Še na jabolko, ki ga je prej tako slastno prežvekoval, je pozabil. Nič posebnega ni bilo videti v smeri proti gradu, od koder je glasno grmenje prišlo in že utihnilo. Zagledal je le mamo, ki je zaradi skrbi za sinka prigalopirala s pašnika na drugi strani gradu. Njena bela griva in rep sta plapolala kot svila v vetru ob njeni naglici. Zasopla se je ustavila pri Tinku. »Oh, kako sem vesela, da se paseš na varnem delu travnika. Ti je že kdo povedal, kaj se dogaja?« je vprašala mama Greta. Tinko je presenečeno odkimal. Še vedno je imel polna usta sočnega jabolka. »Grad Krumperk je spet začel tuliti in ječati. Tokrat mora biti res hudo!« »Kaj pa?« je kar s polnimi usti zvedavo vprašal Tinko. »Veš, star je in betežen. Zadnje čase se oglasi le, ko ga bolijo pokajoči zidovi. Proti zimi je najhuje. Pa še nihče ga nima rad, ker je star in grd. Nihče mu noče prisluhniti. Saj se mi včasih kar zasmili, čeprav mi je, ko sem
bila še majhna, nalašč spuščal delčke opeke s strehe in sem se jezila nanj. Takrat smo ravno tako kot danes morali prav blizu njega skozi vhod na pašnik. Vhod je še vedno na istem mestu, on se je pa spremenil. Nič več ni tako nagajiv. Redkokdaj še komu pove kakšno pravljico iz tistih davnih, davnih časov, ko so za njegovimi zidovi stanovali graščaki in so se po potkah okrog gradu sprehajale princeske. Vidiš, ti si star pol leta, pa sploh ne veš, da se kdaj oglasi!« Poln domišljije ob misli na tiste skrivnostne čase se je Tinko ozrl proti gradu. »Priden si, ker me poslušaš in se ne hodiš past bliže gradu. Zdajle me je zelo zaskrbelo. Nikoli ne veš, kdaj bo koga zasulo, kot se je skoraj že zgodilo.« »Kaj?« se je Tinko spet predramil. »Skoraj zasulo? Koga pa?« »Ah, mačko Majso, ki je vedno hodila v zatišje ob gradu na sonce prest. Tam manjka okrasni del ostrešja, vidiš? Za las je ušla, ko se je del podrl.« Tinko se je obrnil proti gradu in preslišal, kaj je mama še govorila, medtem ko se je odpravljala nazaj na klepet z ostalimi mamami. Nehote ga je, čisto zasanjanega, odneslo proti gradu. Grad je stal skrivnostno in mirno, kot da se ni nič zgodilo. Še vedno vznemirjen ob mamini pripovedi se je ustavil pri čebelnjaku in zadržal dih. Nič. Tudi glasu ni bilo slišati. Vse je bilo mirno, le norčevanje nekaj žrebet se je slišalo v daljavi: »Grad je prismoda, grda neroda. Krump je pa lump, Krump je pa lump.« Skakali so čez jarek ob vzpetini griča, na katerem je stal grad Krumperk, in divje rezgetali ob svoji zabavi. Škrlatno rdeče in živo oranžno obarvani oblaki so ob poslavljanju sonca začeli postajati sivi. Na drugi strani so prekrivale nebo temnejše barve prihajajoče gospe nočke. Na zemljo je legel mrak. Le bližnji potok je s prav tako veselim žuborenjem kot zjutraj izdajal, da z večerom ni vsega konec. Tinko je kar obstal. Z občudovanjem je spremljal iz trenutka v trenutek spreminjajoče prelivanje barv na nebu. Ob vsem tem je preslišal konjarjev žvižg, ki je pomenil odhod v hleve. Večer ga je popolnoma prevzel in, in ... ojej, drugih konj ni bilo več. Hitro se je ozrl proti vratom ograde pašnika. Bila so odprta. Poskočil je in se namenil proti hlevom, ko je zaslišal pritajeno
Revija ISIS - Januar 2013
111