Zdr avniki v prostem času
Človeka dostojno Matjaž Lesjak
Dohtar, usedite se. Da se vam mudi? Pa ne danes. Kar se ima komu zgoditi, je že zdavnaj zapisano v zvezdah, pa če boste vi tam ali pa ne. Zdaj ste tukaj v moji čumnati in sedite že enkrat na stolico, da vam povem, kaj se je meni zgodilo to zimo. Vi boste razumeli, ker srečate vseh sort ljudi, in vi boste zapisali, ker ste učen človek, da se ta zgodba ohrani. Bi bila velika škoda, če bi šlo vse v pozabo, tako pa bodo ljudje brali to štorijo in bodo rekli: jaz pa sem mislil, da je Štef samo pil! Oooo, ne samo pil! Kako lepe pesmi sem pisal in milozvočno sem govoril na pogrebih, da sem se včasih nad lastnimi besedami jokal, tako so bile srčne. Bledikavi pogrebci so zabodeno gledali, kot da bi se smeli cmeriti za pokojnim samo sorodniki, mi komunalni uslužbenci pa ne. Kaj nimamo srca? Kaj nimamo solz? Seveda sem srknil za navdih vedno šilce tistega zelenega in kot pravijo gospod dohtar, je bilo vse k vsemu le preveč. Da sem sedaj kot kanarček rumen. Oni dan me je gledal gospod doktor Žurič in je rekel, da sem barvast kot limona. No, zmenita se. Ampak tule za čelom je pa še vse v redu. Kje sva ostala? Spijte glažek, vi ga lahko, boste lažje poslušali, jaz bom pa vrata zapahnil, da naju kdo ne zmoti, ko se poženem v besede. Vi veste, da je to umetnost, najti prave besede za to, kar se je zgodilo... Na zdravje! Bom še jaz enega, da mi zmehča spomin. Jih že imam besede, sem že razkurjen. Takole je bilo. Tole čumnato sem dobil po usmiljenem srcu gospe Ivanke. Na jesen sem ji cepil drva, kar seveda ni bilo zastonj. Hrana je bila primerna, saj veste, da imam občutljiv želodec. Gospa Ivanka je včasih gospodinjila celo župniku in je na pogled vedela, kaj ima kdo rad. Je imela oko za moške. Za njihov apetit, se razume. Tako sem cepil cele dneve, pod večer pa sem se potuhnil v drvarnico in spal tako sladko kot ne prej in ne kasneje. Spati na svežem lesu, vleči v pljuča te žlahtne smole! Bukev, breza, bor. Tako me je ganilo, da sem napisal pesem »Bor«. Imam tu vse listke, aha, na hrbtni strani položnice: Bor (prvi verz): Bor – bil si tak fant, sedaj si pa štor. Dobra ne? Pa kaj bi hodil zvečer v tiste stare barake in se zjutraj majal nazaj k Ivanki? Kje je tu logistika? Aaa, sem vas dobil, se čudite, da znam take učene besede! Počakajte, kaj še pride. Spijva še glažek pa ugasniva ta vaš radio. To je zaupen pogovor, ki bo prišel v javnost kot epohalno doživetje. Torej: vsak dan sem zvlekel nekaj drobnarij v štalco in na koncu je bila skoraj vsa oprema preseljena. Seveda je ni bilo več možno skriti, ker so drva kopnela, moja sobica pa se je večala. Ivanka je mižala na eno oko, potem še na drugo, potem pa je rekla, da si lahko uredim človeka dostojno bivališče v drvarnici. Človeka dostojno! Tako me je ganilo, da sem jokal kot voda. Od kje se je le jemala? Voda namreč. Sem ji poljubil roko pa še čelo in sva se kar na pragu zmenila, da bom moška dela imel čez jaz. Vrt, travnik in drvarnico. Da klošarjev ne smem vlačiti čez njen mejnik. Pa sem res naredil človeka dostojno bivališče, vse sem zbil iz lesa, deke sem opral v Ložnici v mehki vodi in potem sem naštimal otvoritev. Nagelj sem zataknil za kljuko in
Ivanka je smela prva pogledati, kaj zmore Štef. In kaj je rekla? Prva je bila, ki je rekla – za njo pa še mnogi – in nazadnje še vi gospod dohtar: Jaz sem pa mislila, da samo pijete! Pa je gledala bele rjuhe (Rdeči križ) in bukovo posteljo (Karitas) pa rože na polici. Res so rasle kar v plehnatih lončkih, ampak namen je bil roža! In pred hiško – tako sem jo ljubkovalno klical – je rasel roženkraut. Tako kot v ljudski pesmi, nageljček, roženkraut, rožmarin, iz njega ti pušelc‘ nardim. Ivanka me je začela gledati z nagnjeno glavo. Ne, ni je kap. Tako bolj prijazno se je nagnila in ko je šla po sobici (ne pozabite, da je bila prej drvarnica), si je polglasno prigovarjala, da skoraj ne potrebujem ženske roke, ko pa si znam tako lepo postlati, če le hočem. Ta »skoraj« je povedala zelo počasi in me gledala v oči, pa spet se je zibala in sva se oba režala, da se je tako lepo vse izšlo. Človeka dostojno življenje! Poglejte solze, še danes tečejo. Da si nekaj vreden, da imaš svoj stol in lavor s čisto vodo. Ta lavor, gospod dohtar, bo imel kmalu večjo vlogo, zato si ga zapomnite. Spijte še enega; ko ste vstopili, ste bili tako bledi in nasršeni, sedaj ste pa že obarvani od srčne krvi. Je France že vedel, ko je zapisal, da utopi vse skrbi, v potrtih prsih up budi. Ampak to boste pa vi pojasnili, ki ste študirani: ko zgodbe pripovedujem, se tako zlakotim. Nareživa nekaj koleščkov ta suhe, da bo želodec pohleven, pa dva kolobarja rženega. Tako sva prišla do teh življenjskih zapletov, ki si jih najboljši pisatelj ne zmore izmisliti, življenje pa naredi mimogrede vozel iz dveh nitk, da ne veš, kdaj si se zataknil.
Gospa Ivanka je rekla, da če to ni slučaj, da so naju drva seznanila! Da se takole srečava in sediva na stranici iste postelje! Pa podobnih starosti! Da bi si njen blagopokojni mož prav gotovo želel, da je srečna na stara leta. Tako je vezla besede, da nisem več sledil cilju. Nervoza mi je prišla pod kožo, zagnal sem kašelj, dokler se ni Ivanka počila po glavi, da je pozabila lonce na štedilniku, in odcopatala v hišo. Oddahnil sem si, ampak je bilo že skoraj pozno. Roke so že opletale vsaka po svoje, dvignil sem žimnico in potegnil steklenico na svobodo. Počasi sem jo pogladil, da so se roke unesle, odmajal zamašek in pristavil. Ko se je razlezlo po žilah, sem postal pohleven kot dojenček. Nežno sem jo odložil ob vzglavje in se pustil zaspati. Ljubo doma, kdor ga ima. V sanjah sem gledal Ivanko, kako mi jemlje steklenko iz rok in mi ponuja svojo testasto podleht. Nisem vedel, kako bi se odločil, da se ne zamerim stari navadi in novi priložnosti, zato sem počakal do jutra. Zjutraj je flaša stala ob postelji, Ivanke pa ni bilo. Tako je bilo za ta dan odločeno. Vi veste, gospod dohtar, da niso vsi pijanci istih sort. Mi pa vemo, da vsi dohtarji niste istih šol! Pa sem vas dobil! Tega niste vedeli. Vi ste tako bolj vdane sorte, malo se bojite, še bolj jezite in niste čisto srečni pod belo haljo. Štef vas razume. Tako kot je Asperin za glavo, tako je grozdna kapljica za nesrečno dušo. In kdo ni nesrečen? Kdo lahko vsak breg prerine? Vse prav
Revija ISIS - Januar 2013
107