S knjižne police
Christopher McDougall: Skrito pleme, ultratekači in največja tekma, ki je svet ni videl Založba Sanje, 2012
Najboljši tekač ne pušča nobenih sledi. Dao de Jing
Je človek rojen za tek ali za hojo? Glavnina strokovnjakov je danes sicer še vedno prepričana, da za hojo, vendar pa postajajo vse bolj glasne in odmevne tudi številne avtoritete, ki dajejo prednost teku in njegovo počasnejšo sestro hojo obravnavajo v senci teka. Fenomen, ki je v času pospešenega razvoja, rasti in tempa dogajanja več kot razumljiv: hitrost, ključna in nezamenljiva lastnost in značilnost – stalnica 21. stoletja, je vsaj veliko bolj naklonjena, če ne že kar pisana na kožo naglici sodobnega časa in utripu, ki ga zaznamuje. Japonci so izračunali, da bi, če bi ljudje vsaj četrtino hoje zamenjali s tekom, prihranili veliko časa, energije in napora (!), hkrati pa bi se za najmanj petino zmanjšalo globalno segrevanje. In kar je najpomembnejše – sprostile bi se napetosti med ljudmi, izboljšali bi se odnosi do ljudi in ostalih živih bitij, do okolja, narave in vesolja nasploh. Domiselni avtor in besedni virtuoz, Christopher McDougall, nas v svoji svetovni uspešnici o teku s pronicljivo duhovitostjo in imenitnim, zavidanja vrednim besednim zakladom od prve do zadnje strani knjige drži v šahu, ne da bi se sploh zavedali oziroma bi to občutili kot breme in prisilo. Bralca, ki nič hudega sluteč seže po knjigi in se mu sploh ne sanja, da se ob njej lahko, še preden pridrvi do zadnje strani z imenitnim epilogom, mimogrede »zastrupi oziroma zasvoji s tekom«, pisec spretno in iznajdljivo vodi od visokospecializiranih harvardskih laboratorijev do sončnih dolin in veličastnih zasneženih vrhov, kjer vse več navdušenih ultratekačev radovedno preverja svoje zmogljivosti in zavzeto preizkuša meje svojih telesnih oziroma psihofizičnih sposobnosti. Svetovna uspešnica Rojeni za tek ne aktivira le duha bralca, marveč navdihuje tudi njegovo telo. Mu pomaga do (vsaj na videz) vseodrešujočega spoznanja, da se skrivnost sreče in veselja ne skriva za devetimi gorami in desetimi vodami, marveč leži pred njegovimi nogami, in da mora človek, ki hoče okusiti življenjsko radost, le premakniti oziroma premagati inercijo in se pognati v gibanje. V skladu s slavno Heraklitovo modrostjo »Pantha rei« smo vsi ustvarjeni za gibanje. Še več – McDougall poudarja, da smo vsi rojeni za tek. To nam preko pričujoče knjige sporočajo tudi super tekači, pripadniki klenega indijanskega plemena Tarahumara. Njihovo pravo ime je Rarámuri – Ljudje tekači. Naziv Tarahumare so jim v polpretekli zgodovini nadeli konkvistadorji, ki niso razumeli njihovega plemenskega jezika.
86
Revija ISIS - December 2012
Če bi zdravnikom uspelo o tem, da so rojeni za tek (ali vsaj za hitro hojo!), prepričati svoje paciente, njihove najbližje in družinske člane, bi se svet sicer verjetno še vedno vrtel v isti smeri, z nespremenjeno hitrostjo, le zdravstvene blagajne bi (ko bi iz njih padali novci) cingljale malce bolj potiho in legendarna zdravstvena vreča bi nenadoma dobila trdno dno, skozi njene doslej propustne in razrahljane šive pa ne bi več curljala (pre)dragocena vsebina, ki je doslej pogosto izginjala v neznano. Zavarovalničarji si ne bi več pulili las, ministri za zdravstvo bi mirno spali, zdravniki in njihovi sodelavci ne bi več namrgodeni odhajali v službo in se iz nje vračali turobnih misli, sklonjenih glav in pobešenih ramen... In kar je najpomembnejše: ljudje bi bili bolj zdravi, zadovoljni, uspešni in učinkoviti. Pa tudi bolj hitri, poskočni in radoživi. Se vam zdi vse našteto bolj podobno zdravstveni (oprostite!) znanstveni fantastiki? Pa ni – je možno, mogoče in uresničljivo – po McDougallu in milijonih njegovih somišljenikov z vseh celin več kot realno, če bi le ljudje hoteli popustiti zavore in se pognati v tek. Se preprosto sprostiti, otresti noge, si obuti športne copate ali »fivefingerse« oziroma tisti najbolj pogumni ostati kar bosi in steči...
Najnovejša svetovna uspešnica o teku, ki jo je gotovo z veseljem predihal tudi Murakami – tako on sam (vključno s svojimi simpatizerji in somišljeniki) sedaj še bolje ve, o čem govori, ko govori o teku. Pa tudi avtor legendarnega Ultramaratonca, prekaljeni ameriški tekač, dolgoprogaš Dean Karnazes, je ob njej gotovo grulil od zadovoljstva.
Ljubezen do gibanja, radovednost, vztrajnost in potrpežljivost avtorja navdajajo bralca z občudovanjem, spoštovanjem in hvaležnostjo – človek pogosto kar ne more verjeti, da lahko nekdo o teku napiše toliko imenitnega, koristnega, lepega in zanimivega! Hvalnica teku izpod peresa Christopherja McDougalla je polna presenečenj – v njej nastopa vrsta neverjetnih osebnosti, prinaša obilico osupljivih atletskih dosežkov, navaja in osvetljuje oziroma pojasnjuje številna najnovejša znanstvena odkritja in spoznanja, hkrati pa je dovolj preprosta in razumljiva, da lahko služi kot vir čistega navdiha. Povod za McDougallovo tekaško avanturo je povsem življenjsko vprašanje, zakaj ga pri teku boli noga (ali celo obe), medtem ko lahko kenijski otroci brezskrbno in hitro tečejo brez poškodb? Zakaj antilope ne trpijo zaradi vnete pokostnice in čemu si po teku skozi neskončne prerije volkovom ni treba z ledom hladiti kolen? Ob koncu branja se človek nehote zave, da je uspešnica Rojeni za tek več kot knjiga