S knjižne police vzpon, ki je omogočil njen prehod v novo obdobje. Pogled profesorja Kanonija je bil, ob ohranjanju klasičnih spoznanj Kreapelina in drugih, usmerjen navzven, v nove ustanove, za nove bolnike. Izreden napredek v nevroznanostih, nova dinamična spoznanja o osebnosti in skoraj tekoče dopolnjevanje psihofarmakoterapije so stroko usmerili navznoter, k bolniku in s tem v popolnejšo uresničitev profesorjeve vizije o dobri, znanstveno utemeljeni in humani psihiatriji. Dosežen napredek lahko priložimo spominu nanj. Radovedni bralec se ne bo zaustavil le pri tej knjigi in njenih večkrat vznemirljivih opisih, marveč bo iskal informacijo o spremembah, ki se naslanjajo na prizadevanja naših mentorjev in
učiteljev, v prvi vrsti profesorja Kanonija (glej Google: si. Wikipedija org/wiki Miloš_Kobal).
Toliko o zgodovini. Knjiga Črta Kanonija je dragocena tudi drugače: bralcu razkriva značaj, podjetnost in veličino njegovega očeta v nenavadnem času, ob pretresljivih dogodkih v osebnem življenju in pred preštevilnimi ovirami. Niso ga ustavile. Profesor Kanoni jih je vztrajno in ustvarjalno premagoval. Miloš F. Kobal
E-naslov: milosfrancisek.kobal@amis.net
Mariano Rugale, Miha Preinfalk: Blagoslovljeni in prekleti Viharnik, Ljubljana, 2010, 2012
1. del: Plemiške rodbine 19. in 20. stoletja na Slovenskem; 251+1 str.
2. del: Po sledeh mlajših plemiških rodbin na Slovenskem; 271+1 str. Za predstavitev si bom privoščil kratek uvod:
Na pokopališče v Kamniku se rad – posebno s kolesom – vračam vedno znova. Res da grem najprej na grob, v katerem je pokopana Marjanca ter moji starši, a potem praviloma vsakokrat obiščem še nekaj drugih. Med drugimi tudi tistega posebnega, ki je bil v mojem otroštvu in mladosti še dokaj razkošen in redno negovan, v zadnjih desetletjih pa je že zelo zapuščen. Besedilo na nagrobnih ploščah je seveda v nemščini in vsakokrat me najbolj pritegne besedilo o pokojniku, imenovanem Louis Marquis von Gozani
ki je bil po svoji funkciji med drugim tudi t. i. Regierungsrat.
Če se prav spomnim, je bilo eni od pokojnic ime Jeanette in na nagrobniku je zapisano, da je za življenja bila Stiftsdame. Zanimivo je tudi, da zapuščenost groba ter obledelost zapisov na ploščah po mojem pravzaprav prispeva k nekakšni večni bliščavosti, četudi zdaj, ko to pišem, pravzaprav ne vem, kaj naj bi to bilo.
Ob odhodu s pokopališča nisem nikoli imel kakih morbidnih misli. A vsakokrat sem se vprašal, kako, za božjo voljo, je mogoče, da sta na kamniško pokopališče zašla nekakšen markiz (ki je bil vrh tega še von) ter njegova sorodnica Jeanette, Stiftsdame. In ker grob na pokopališču leži tako, da se v ozadju vidi grad Zaprice, sem domneval, da so bili Gozaniji nekoč tudi lastniki tega gradu.
Obiski drugih pokopališč so – kar zadeva čustveni naboj – podobni in vendar hkrati drugačni. Npr. na avstrijskem Koroškem čustveni naboj temelji na vztrajajoči ali celo umirajoči slovenščini, po Gorenjskem in Štajerskem pa čustveni naboj izvira iz že 84
Revija ISIS - December 2012
docela zamrle nemščine. Morebitne grobnice pa se mi zdijo od tega neodvisne; vidim le monumentalnost neponovljive preteklosti ter vrednot tistega časa.
Svoje vtise z nagrobnikov – posebno, če so napisi v nemščini ali celo v gotici – zasebno asociiram s skrivnostnimi dogodki iz preteklosti in vem, da jih ne bom nikoli doumel. Kar me pa seveda še bolj privlači: je nekakšna protiutež tisti drugi zgodovini, ki je sicer tudi ni mogoče razumeti, je pa mogoče vsaj približno rekonstruirati dogodke. Ko sem npr. v začetku avgusta 2012 prikolesaril (proga: Rateče–Predel–Log pod Mangartom–Bovec–Kobarid–Tolmin–Most na Soči, 86 km; kakih 10 km pred Tolminom sem samo čakal, da bom od vročine spustil dušo) do Kluž, sem svojemu kolesarskemu kompanjonu (nemško: Kumpel) pokazal vhod v rov, ki vodi do zgornjega dela, Fort Hermann. In priznam, da sem bil ob svojih komentarjih kar malo domišljav; morda tudi zato, ker se nihče, nihče od množice turistov še malo ni zmenil za tisto, kar je bilo nadvse očitno... *
Blagoslovljeni in prekleti je knjiga (oz. knjigi) o tistem delu slovenske zgodovine, ki je bil (doslej) dosledno zamolčevan: o nastanku in vlogi plemstva na Slovenskem.
Upam, da kot nestrokovnjak ne bom zagrešil prehude napake, če bom knjigi poskusil predstaviti nekako v dveh delih: I. Duh časa ter II. Podatki. I. Duh časa (Zeitgeist; brez tega bi bili ostali podatki pravzaprav nerazumljivi) je obdelan v obeh knjigah na začetnih straneh:
1. del: Kako se je vse začelo; Habsburško plemstvo in Slovenci (str. 5–14); 2. del: Prolog; Uvod; Povzdigi v plemiški stan v habsburški monarhiji; Plemiške stopnje; Plemiški naslovi; Plemiški grbi (str. 5–14).