S knjižne police
Črt Kanoni: Moj oče, psihiater Kanoni Ljubljana, Mladinska knjiga, 2012
Knjiga je najlepši poklon veličini očeta, pravi v zaključnem prispevku k spominom Črta Kanonija pokojni Slavko Ziherl, največ, kar mu lahko da njegov otrok. To je storil Črt, najmlajši izmed petih otrok dr. Janeza Kanonija, profesorja psihiatrije na medicinski fakulteti v Ljubljani in dolgoletnega ravnatelja bolnišnice za duševne in živčne bolezni Ljubljana Polje.
Storil pa je tudi pomemben korak za zdravstveno zgodovino, še posebej zgodovino psihiatrije, saj odkriva dogodke in njihovo resničnost polstoletnega napora samega profesorja in njegovih sodelavcev, da bi oživljali obličje te večkrat ponižane in zanemarjene zdravstvene dejavnosti. Toda vse poglavitno in plemenito se plete okoli profesorjeve osebnosti. Spremljamo ga kot izjemnega alpinista, ko skupaj s prijateljem prekrižarita slovenske Alpe, sam pa se vzpne na Korab, takrat drugi najvišji vrh v državi, in kot prvi presmuča njegove strmine. Med veliko vojno ga zanese na stran osvobodilnega gibanja, preživi strahote koncentracijskega taborišča na Rabu, doživi hudo obsodbo na dvajsetletno zaporno kazen, partizani ga osvobodijo, sam pa postane partizanski zdravnik z dolžnostmi v različnih krajih svobodnega ozemlja.
To bi bil življenjski okvir tistemu, čemur se je profesor Kanoni prvenstveno posvečal. Vstopil je v psihiatrijo, najprej v bolnišnico Novo Celje, se šel od tam izobraževat na znamenito Charchotovo kliniko, Salpetriere v Parizu. Pride v bolnišnico na »Studencu«. Z načrtnim prizadevanjem odgovornih se odpravi po specializacijo v München na prav tako znamenit inštitut, imenovan po Maxu Plancku, v Kraepelinovi ulici. Profesorji inštituta mu odpirajo globlji pogled v takratno strokovno znanje. Posluša tudi o »rasnohigienski politiki«, ki v nacistični Nemčiji vodi v evtanazijski program s smrtjo vsaj 100.000 psihiatričnih bolnikov. Med temi bodo za časa nemške okupacije tudi Slovenci. Prav nič ne zmanjšujem lepih in dragocenih izsekov iz celotnega Kanonijevega življenja. Toda za zgodovino psihiatrije se po premisleku ustavljam zlasti pri naslovih: »Na ruševinah slovenske psihiatrije«, »Psihiatrična bolnišnica poka po šivih« in »Porazno stanje slovenske psihiatrije«. Vse tri naslove je mogoče strniti v eno samo predstavitev.
V času svobode, leta 1945, je psihiatrija z bolnišnico na »Studencu« praktično brez rok. Psihiatrija je izgubila Novo Celje, Poljanski nasip v Ljubljani in ustanovo za starejše na Vidovdanski cesti v Ljubljani. V Sloveniji so štirje psihiatri v Ljubljani, eden v Mariboru. Nekdanji borec in partizan trpko pripomni, da skoraj vse medicinske stroke pridobivajo, le psihiatrija je mnogo izgubila, dobila pa nič. Z leti se razmere še poslabšajo. Pride do tragičnega obvestila javnosti, da edina psihiatrična bolnišnica, tista na »Studencu«, zaradi pomanjkanja prostora ne more sprejemati bolnikov, razen
v najnujnejših okoliščinah. Ob vsem pomanjkanju je profesor Kanoni vztrajen: vznemirja pomembneže. Piše, govori, roti.
Z njegovim prizadevanjem psihiatrija vendarle doživi boljše čase: ustanovi se bolnišnica v Begunjah, odpre se bolnišnica v Idriji, del stavbe na Poljanskem nasipu v Ljubljani je vrnjen psihiatriji. Drugi del stavbe čaka na sredstva za obnovo, a ga prehitijo ljubljanski zapori: rekli so »začasno«, a so v njih še danes.
Izven Ljubljane dodelijo psihiatriji stavbo v Ravnah blizu Šoštanja, ki postane naš prvi psihiatrični sanatorij. Črt ne omeni očetovih prizadevanj za prehod bolnišnice za tuberkulozo v Ormožu v psihiatrično ustanovo. Njegova prizadevanja so bila odločilna, da je psihiatrija začela delovati tudi v severovzhodni Sloveniji.
Psihiatrija je bila po Kanonijevem trudu v šestdesetih letih družbi na dlani. Poznalo se je: bilo je več zdravnikov in drugega osebja, odpirati so se začele zunajbolnišnične ambulante, zastavil se je prvi dnevni oddelek. Bolnišnica na »Studencu« je dobila EEG-aparat in oblikovala svoj biokemični laboratorij. Tisti del takratnega družbenega življenja, ki ga opišemo tudi kot temnega, profesorju Kanoniju ni prizanesel. V knjigi srečamo pojasnilo o »zaroti« nekaterih oseb v bolnišnici, ki naj bi ga »odžagala«. Omogočalo jo je spačeno »samoupravljanje«, pa tudi splošne razmere v ustanovi z zamejenimi in svojskimi značilnostmi. Profesor Kanoni bistroumno presodi, kako se ji lahko upre. Povabi pisca teh vrstic v bolnišnico in na fakulteto. V knjigi seveda ni besed, s kakšnimi vidnimi in nevidnimi ovirami se mora izbranec soočati, vendar – v letu 1968 postane direktor klinične bolnišnice za psihiatrijo in predstojnik katedre na medicinski fakulteti v Ljubljani. Profesorju Kanoniju ohrani obraz in veljavo. S piscem knjige soglašamo, da je psihiatrija prav s Kanonijevim prizadevanjem dosegla tisti
Revija ISIS - December 2012
83