Medicina različno raven znanja o izboljševanju kakovosti, je tečaj uspel zadovoljiti večino njihovih potreb na področju učenja kakovosti. Želimo si, da bi udeleženci tečaj ponovili v svojih državah. Pri tem jim bo v pomoč tudi obsežno gradivo, ki je bilo izdelano kot del projekta.
Ta projekt je finančno podprla Evropska komisija v okviru programa Vseživljenjsko učenje. Ta članek vključuje poglede, ki so lastni zgolj avtorju članka in Evropska komisija ni odgovorna za kakršno koli uporabo podatkov, ki jih vsebuje. E-naslov: zalika.klemenc-ketis@uni-mb.si
Kognitivni dan Milica Gregorič Kramberger
12. oktobra 2012 smo se nevrologi, psihiatri, psihologi, radiologi, družinski zdravniki in še nekateri drugi strokovnjaki, ki so vpleteni v obravnavo bolnikov s kognitivnimi motnjami, srečali na prvem skupnem strokovnem dogodku na temo multidisciplinarne obravnave bolnikov. Problematika naraščajočega deleža starejših v družbi nam vsem nalaga veliko dodatnega dela in nam hkrati ne daje veliko možnosti izbire. S pričakovano višjo starostjo se bo neizogibno večalo tudi število bolnikov z nevrodegenerativnimi obolenji možganov, med katerimi je nedvomno najpogostejša demenca. Dogovor o sistematizirani in vsaj delno poenoteni obravnavi bolnikov s sumom na demenco ali z zgodnjo fazo demence bi vsem vpletenim bistveno olajšal delo. Z jasno definiranimi vlogami posameznih strokovnih profilov pa bi bilo možno obravnavo bolnikov kvalitativno izboljšati s strokovnega stališča in jo hkrati tudi časovno in finančno racionalizirati. Vse našteto so razlogi za to, da smo se sodelavci Centra za kognitivne motnje na Nevrološki kliniki Ljubljana odločili za organizacijo omenjenega strokovnega srečanja. Osrednjo pozornost smo namenili natančnejši opredelitvi vloge in vsebine psihološke in nevroradiološke obravnave bolnika s kognitivno motnjo. Svoje dolgoletne klinične in raziskovalne izkušnje s tega področja nam je v preglednem predavanju predstavil ugleden strokovnjak klinične psihologije iz Univerzitetne klinike Karolinska in Univerze v Stockholmu, prof. dr. Ove Almkvist. Opisal nam je svoje videnje izrazite dinamike obravnave bolnika s kognitivno motnjo, ki ji je sam priča v obdobju zadnjih približno 15 let. V razviti švedski družbi z visokim odstotkom starejših prebivalcev se namreč že več kot 20 let na več ravneh zdravstvenega in socialnega sistema intenzivno ukvarjajo z obravnavo tovrstnih bolnikov. Sprva so v kliniki za spomin, od koder prihaja, obravnavali le bolnike, ki so imeli že jasno razvite simptome in znake demence. Z leti pa sta se občutljivost in prepoznavanje problema zgodnjih kognitivnih motenj in demence močno spremenila v celotni švedski družbi. V zadnjih letih se je izboljšala dostopnost do diagnostičnih preiskav; strukturnega in funkcijskega slikanja možganov in do laboratorijskih preiskav bioloških markerjev demence v likvorju. Na račun izboljšanega poznavanja patoloških mehanizmov in zgodnjih kliničnih stadijev bolezni je postala tudi psihološka obravnava bolnikov vse bolj usmerjena. Populacija bolnikov, ki jo rutinsko in raziskovalno obravnavajo na kliniki za spomin, pa se je precej
spremenila. Zadnja leta so bolniki v obravnavo napoteni mlajši, z blagimi ali začetnimi znaki in simptomi bolezni in v velikem deležu šele na stopnji blage kognitivne motnje. Klinični psihologi, ki so nepogrešljiv in stalen del multidisciplinarnega tima, pri delu uporabljajo enoten nabor psiholoških testov, ki ga v izjemnih primerih in po lastni presoji dodatno prilagodijo glede na bolnikove specifične značilnosti. Natančna in diagnostično uporabna je seveda psihološka ocena bolnika z blagimi težavami oziroma v fazi zgodnje demence, kasneje se za tovrstni pregled ne odločajo. Poleg ključnih podatkov, ki jih zdravnik dobi z anamnezo, heteroanamnezo in kliničnim pregledom, je v obravnavi bolnika s kognitivno motnjo nedvomno zelo pomembna tudi interpretacija in ustrezna izbira slikovne preiskave možganov. Nevroradiologinja dr. Lena Cavallin iz Univerzitetne klinike Karolinska v Stockholmu je v svojem predavanju na Kognitivnem dnevu zelo sistematično prikazala pomen strukturnih sprememb, ki jih lahko dobro prikažeta preiskavi računalniške tomografije in magnetne resonance možganov. Za diagnostično opredelitev sindroma kognitivnega upada so lahko ključni podatki o lokaciji in izraženosti strukturnih sprememb v možganih, kot so atrofija in vaskularne lezije. Skrbno napisan radiološki izvid (ki je seveda odgovor na jasno zastavljeno klinično vprašanje) in izbran ustrezen način slikanja lahko tako daleč presegata le tisti osnovni namen slikanja – izključevanje različnih ekspanzivnih, postinfarktnih in drugih možganskih sprememb. Gostoma iz prestižne klinike Karolinska sta sledili dve izjemno zanimivi in klinično uporabni predavanji naših kolegov. Prim. mag. Bernard Meglič, nevrolog in redni sodelavec Centra za kognitivne motnje na Nevrološki kliniki, nas je preko opisa kliničnih podatkov o bolniku in diagnostičnega razmisleka seznanil z rezultati opravljenih diagnostičnih preiskav in nam »utemeljil« odločitev za diagnozo klinično verjetne atipične alzheimerjeve bolezni. Slikovito je opozoril tudi na problematiko deliriantnih epizod in motenj mikcije, ki so lahko pri dementnem bolniku pogojene tudi iatrogeno. Kolega psihiater, mag. Jure Bon, ki je prav tako redni sodelavec Centra za kognitivne motnje na Nevrološki kliniki, pa nam je za konec srečanja pripravil sistematično, predvsem pa klinično uporabno in pregledno predavanje o vedenjskih in psihičnih simptomih v različnih fazah alzheimerjeve bolezni. Poleg
Revija ISIS - December 2012
69