Zanimivo
Dr. Josip Vošnjak – zdravnik, pisatelj in narodni buditelj Elko Borko
Josip Vošnjak se je rodil 4. januarja 1834 v Šoštanju v Šaleški dolini, ki je ena od »najlepših dolin v Spodnjem Štajerju.« Oče je bil obrtnik usnjar, kar je omogočalo varno življenje velike družine, mati pa gospodinja, o kateri je kasneje zapisal. »Bila je kratko rečeno najuglednejša gospodinja in najmilejša mati svojim šestim otrokom.« V družini so med seboj govorili nemško, četudi so znali tudi slovensko. »Čutili pa se nismo ne za Nemce, ne za Slovence, ker se za narodnost sploh nikdo ni menil do l. 1848 in nam je jezik bil samo sredstvo, da se sporazumevamo med seboj in z drugimi«. Osnovno šolo je začel obiskovati v Šoštanju, tretji razred pa je dokončal v Celju. Tu so ga vpisali tudi v gimnazijo, že naslednje leto je bil v Gradcu. Srednješolsko izobraževanje pa je dokončal z odliko na Dunaju in se leta 1852 vpisal na dunajsko medicinsko fakulteto. 1. marca 1858 je končal študij medicine. Študijski program je določal, da po petem letniku študija kandidati za doktorje medicine opravijo štiri rigoroze, dva za medicinski in dva za kirurški naziv. Po predpisih je študent lahko opravljal ta strogi izpit šele tri mesece po prejšnjem. Tako je bil promoviran 1. marca 1858 za doktorja medicine, 30. julija 1858 pa za doktorja kirurgije. Takoj zatem je pričel z zdravniškim delom v domačem Šoštanju, vendar ni imel preveč dela, saj je v Šoštanju deloval tudi kirurg Neckermann, ki je bil med meščani zelo priljubljen.
Zato se je z veseljem odzval pozivu oblasti civilnim zdravnikom, naj pomagajo pri oskrbi množice ranjencev, ki so po bitki pri Solferinu 24. junija 1859, v kateri je bila avstrijska armada premagana, preplavili tudi Ljubljano. Dr. Josip Vošnjak je tako 6. julija 1859 odšel v Ljubljano in v vojaški bolnišnici, ki je bila nasproti »Slona«, začel svojo vojaško službo pod vodstvom deželnega primarija kirurga dr. Frana Fuxa. V svojih spominih je kasneje opisal to delo, ki je še danes zanimivo branje za vsakega zdravnika: »Tu sem prvič videl grozovitosti vojske. Koliko mladih krepkih ljudi je tu ležalo, bledih, izmučenih lic, ki so se le razvedrila, kadar smo prišli zdravniki, jim prevezovali rane in jih tolažili. Koliko jih je umrlo, ker tačas še niso bile vpeljane antiseptične metode zdravljenja. Hodili smo z eno in isto gobo v rokah od ranjenca do ranjenca, obvezovali smo rane s šarpijo, katero cefrati je bil šport v vseh ženskih krogih, in tako smo otrovali marsikatero poprej čisto rano. Vsak dan smo se zgražali nad nesrečnimi ranjenci, ki so poprej telesno zdravi, se začeli tresti od mrzlice in ni jim bilo več pomoči. Tudi operacije, odrezovanje rok in nog, so se dostikrat izjalovile. Najbolj smo se bali krvotokov, ki jih nismo mogli ustaviti«. Takoj po sklenitvi miru so vse civilne zdravnike odpustili in s tem se je sklenila njegova vojaška služba. Dr. Josip Vošnjak se je 1. septembra 1859 preselil v Kranj. Tu je spoznal, da za samostojno zdravniško delo potrebuje še dodatno praktično uvajanje.
54
Revija ISIS - December 2012
Dr. Josip Vošnjak. Po sprejetju februarske ustave leta 1861 in na pobudo dr. Bleiweisa je začel zbirati podpise za podporo narodnemu programu. V štirinajstih dneh je zbral 1200 podpisov, ki jih je poslal v Ljubljano. Ta politična dejavnost ni ugajala kranjskim meščanom, zato se je poslovil od Kranja in se preselil v Ljubljano in 14. marca 1861 prevzel službo sekundarija v ljubljanski bolnišnici na kirurškem oddelku pri dr. Franu Fuxu, ki ga je vabil k sodelovanju že med delom v vojaški bolnišnici med avstrijsko-italijansko vojno. Kot sodelavec dr. Frana Fuxa je sodeloval na sestanku 15. junija 1861, na katerem so se dogovorili za ustanovitev strokovnega društva, in nato 28. oktobra 1861, ko so zdravniki in ranocelniki ustanovili Zdravniško bralno društvo v Ljubljani. Vendar je takrat že zapuščal Ljubljano, saj je na prigovarjanje lastnika lekarne Adama Gutkovskega 31. oktobra 1861 odšel v Slovensko Bistrico, kjer je nastopil službo 1. decembra 1861. Takrat se je na svojo prošnjo za okrajnega zdravnika prvič podpisal slovensko, brez