iz zgodovine medicine Veliko sprememb je doživela tudi obravnava otroške duševnosti in njenih motenj, kjer danes pedopsihiatri in klinični psihologi vse pogosteje uspešno pomagajo. Izboljšanje ekonomskega in izobrazbenega stanja družbe je poseglo tudi v socialne bolezni, predvsem jetiko, oziroma otroško obliko bolezni bezgavk – škrofulozo. Spoznanja o bolj zdravem načinu življenja, prehrani, telesnem gibanju in spodbudnem vpenjanju učenja in drugega izobraževalnega dela v otroštvo dolgoročno prinašajo boljše obete za širšo družbo. Načrtovanje družine z uvedbo uspešnih kontracepcijskih metod je prav tako izboljšalo kakovost otroštva, saj so družine z manjšim številom otrok večinoma uspele le-tem nuditi bolj zdravo, spodbudno in psihofizično uravnoteženo otroštvo. Vpeljava zdravstvenega zavarovanja in podpora države pri javnozdravstvenem sistemu z otroškimi in šolskimi dispanzerji ter bolnišničnimi otroškimi oddelki, razvojem šolske medicine (sistematskimi pregledi, šolsko telovadbo, mlečnimi kuhinjami, počitniškimi kolonijami…) so vpeljali redno kurativno in preventivno zdravstveno skrb za otroke. Vpliv vsega tega na zdravje otrok in posredno vpliv na kakovostno, spodbudno in zadovoljno otroštvo je neprecenljiv. Naj tak tudi ostane.
Razvita družba je z velikimi dosežki medicine in razvojem javnega zdravstva predvsem v zadnjem stoletju pridobila psihofizično vse bolj zdrave dojenčke, male in šoloobvezne otroke ter s tem mladino, sposobno osvajanja znanja, bodočega produktivnega življenja in osebnega zadovoljstva. Žal ta privilegij velja le za razviti svet. Zahvala: Za pomoč pri pripravi članka se zahvaljujem prof. Duši Fischinger in asist. dr. Borutu Brataniču.
Viri in literatura:
1. Arhiv Republike Slovenije 432 Otroška bolnica v Ljubljani, 1892–1925 0.3 t. m./ 3 k. 2. Avčin M. Dediščina. Slov Pediatr 1995; 2: 12–8. 3. Avčin M. et al. Problem otroške bolnice v Ljubljani. Zdrav Vestn 1941; 13: 89–96. 4. Avčin M. Otroška klinika v Ljubljani je dograjena. Priroda, človek in zdravje XI; 1956: 1–2: 5–14. 5. Derč B, Svetlič M, Avčin M. Problem otroške bolnice v Ljubljani. Zdrav Vestn 1941; 13: 89–96. 6. Derč B. Pomen in vzpon pediatrije. Nastopno predavanje dr. Bogdana Derča. Zdrav Vestn 1946; 18: 215–32. 7. Gregorič A. Nekaj misli o slovenski pediatriji. Slov Pediatr 1996; 1–3: 9. 8. Jeras J. Pediatrija nekoč in danes. Slovenija paralele 70: 18–23. 9. Logar I. Iz zgodovine otroške bolnišnice v Ljubljani. Priroda, človek in zdravje XI; 1956: 9–10: 176–9. 10. Pintar I. Kovač Viljem. Slovenski biografski leksikon 1925–1991. Ljubljana: SAZU. Elektronska izdaja. http://nl.ijs.si:8080/fedora/get/ sbl:1228/VIEW/. Pridobljeno 25. 5. 2012. 11. Pintar L. Pediatrija. V: Enciklopedija Slovenije, zv. 5. Ljubljana: MK, 1994: 291–30. 12. Rijavec L. Ljubljanske bolnišnice. Ljubljana: Uprava kliničnih bolnic, 1960: 29–32. 13. Šega J. O šolskem zdravstvu v Ljubljani pred prvo svetovno vojno. Šolska kronika 1994; 3: 120–9. 14. Šega J. Zdravstvene in higienske razmere v Ljubljani (1895–1910). Gradivo in razprave 12, Ljubljana: Zgodovinski arhiv Ljubljana, 1993: 1–133.
E-naslov: Zvonka.slavec@gmail.com
Centralni otroški dispanzer v Ljubljani
Njegov nastanek, razmah in preoblikovanje Zvonka Zupanič Slavec
Zdravniki, ki so življenja posvetili svoji stroki, so dragoceni pričevalci njenega razvoja. Niso le teoretiki, ki posredujejo učbeniška priporočila, ampak praktiki, ki so medicino živeli. Pediatrinja Špela Stojana Kratochvil Jerman je 35 let življenja posvetila zdravstvenemu varstvu otrok in ves čas delala v Centralnem otroškem dispanzerju v Ljubljani. Zato je njeno pričevanje živa zgodovina te ustanove in njenega dela, ki se plastično in s številnimi doživetji razgrinja pred nami. Zgodovinarjem medicine, ki se združujejo v okviru Inštituta za zgodovino medicine Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani in v Znanstvenem društvu za zgodovino zdravstvene kulture Slovenije je svoje neokrnjene spomine z obilico pristnih doživetij približala v prostorih Slovenskega zdravniškega društva v oktobru leta 2012.
Danes velja prepričanje, da je novo vse, kar je nastalo v javnem zdravstvu po drugi svetovni vojni, pa ni tako. Povojna javnozdravstvena politika je bila praktično nadaljevanje Štamparjevega modela, ki se je razvil po prvi svetovni vojni in so bili njegovi nosilci higienski zavodi, ki so nastali po vseh večjih jugoslovanskih mestih. Iz njih so izhajali zdravstveni domovi, v njih pa se je vršilo sprva predvsem preventivno zdravstveno delo. Gospodarska kriza pred drugo svetovno vojno je zavrla rast teh Štamparjevih ustanov, a temelji so bili postavljeni in po drugi svetovni vojni se je razvoj le nadaljeval in dodal več poudarka še delavcem. Medicinska stroka se je razvijala, zdravstveno osebje je postajalo številčnejše, zdravstveno zavarovanje se je širilo, počasi pa sta rasli tudi ekonomska moč naroda in izobraženost ljudi. Vse to je pripomoglo, da sta se bistveno zmanjšali obolevnost in umrljivost otrok in dojenčkov. Revija ISIS - December 2012
41