Forum Če je njihovo delo nepogrešljivo, bi ga raje urejali s pogodbenimi razmerji, delovno mesto pa prepustili mlajšim. Verjetno ni potrebno biti velematematik za izračun, da bi z dohodki enega samega lahko krili dohodke vsaj dveh, treh ali celo več nezaposlenih mladih. Čemu tako vztrajanje na položajih, da si lahko z denarjem privoščiš mnogo več, kot je normalno in potrebno. Zaradi prestiža? Vseh dobrin ne moreš odnesti s seboj v grob. Kopičenje bogastva, ki si ga (če verjameš!) niso bili sposobni ustvariti niti naši predsedniški kandidati kljub dolgoletnim visokim in dobro plačanim položajem (v ZDA jim niti volivci ne bi bili naklonjeni, saj v času obilja in sedaj tudi vsesplošnega nekritičnega varčevanja niso bili sposobni poskrbeti niti zase, kako bi šele za državljane). Nikoli nisem povsem razumel, zakaj mora družbeni proizvod samo rasti in rasti. Prepričan sem, da je eden izmed vzrokov tudi nerealno investicijsko načrtovanje, ohranjanje prestiža v mednarodnem merilu, kjer se tudi ne znamo upreti nekaterim za nas neracionalnim zahtevam (npr. dragi oborožitvi, ukinjanju samopreskrbe – sladkor, ribištvo itd.) v prid koristim velikih.
Downshifting bi ob nekoliko skromnejšem življenju verjetno izboljšal osebne, družinske in širše družbene medsebojne odnose. Omogočil bi lažjo zaposlitev mnogim mladim in tudi nemladim, razrešil bi verjetno številne socialne probleme. Vendar pa je osnovni problem, da si ga pri nas enostavno ne moremo privoščiti!? In to iz več razlogov. Tisti z visokimi dohodki se tem ne bodo hoteli odpovedati, med drugim tudi zato, da se ne bi okrnil njihov večkrat le umišljeni ugled. Večina pa ima tako nizke plače, da je družina velikokrat tudi z dvema, kaj šele z eno plačo na robu preživetja ali že v revščini. Eden izmed pomembnejših vzrokov za neuspešno uveljavljanje dela v nižji prestavi pa bi bili verjetno pomisleki delodajalcev, ki jim med drugim ne bi bilo po volji le polovično izkoriščanje uspešnih delavcev. Tudi že sama misel na polovično ali kakorkoli skrajšano delovno razmerje je bogokletna, kljub temu, da marsikje nimajo pomislekov pri raznih oblikah
izkoriščevalskega dela, kjer so zaposleni mnogokrat slabo plačani, brez plačanih prispevkov za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje in z od dneva do dneva negotovo usodo njihove zaposlitve.
Na drugi strani pa smo pri nas tudi pravi mojstri pri oblikovanju toge in realnemu življenju težko prilagodljive in neživljenjske zakonodaje. Poleg tega pa so za ustrezne pozitivne spremembe potrebna leta in leta. Vseeno pa vsaj nekateri, verjetno maloštevilni, s solidnimi plačami, lahko pričnejo razmišljati o premiku v naših glavah, o dejanskem smislu poklicnega dela v nižji prestavi ob razumljivo ustrezno manjših dohodkih z manjšim izkoriščanjem različnih materialnih dobrin.
Vsega, kar nabavljamo dan za dnem, verjetno tudi dolgoročno ne potrebujemo. Povedni so podatki, da smo v Sloveniji na evropskem repu glede samopreskrbe, da še vedno premalo skrbimo za zdravo predvsem domačo prehrano (kljub višjim cenam), na drugi strani pa vodimo s prodajnimi površinami trgovskih centrov glede na število prebivalcev. Namesto na lep izlet v naravo, še posebno v lepem vremenu, v našo bližnjo in daljno okolico, ki bi nas lahko telesno in duševno okrepil in obogatil, drvimo v trgovske centre. Tudi še tako majhen lastni prispevek za samooskrbo bi nas nedvomno razveselil, pa ne zato, da bi kaj prihranili, ampak bi nas razveselili lastni slastni pridelki. Hm, kako so bili okusni letošnji češnjevi paradižniki, feferončki in paprike z balkona, ki so nam velikokrat obogatili zajtrk (pa še v pižami jih lahko obiraš).
In vendar bi se pri nakupovanju marsičemu z lahkoto odrekli, pa pri tem ostali zadovoljni. Potovanja po svetu so nedvomno zanimiva, če ne potuješ kot »kufer«. Seveda niso vsakomur dana. Kljub obiskom mnogih zanimivih tujih dežel pa me znova in znova presenečajo naši kraji, tako raznovrstno slikoviti ob različnih letnih časih, ob različnih urah in ob različnem vremenu. In to lahko doživljaš skorajda zastonj, srečaš ljudi, ki si jih želel srečati (ali pa se izogneš tistim, ki ti niso preveč pri srcu). Za srečo in zadovoljstvo ni treba mnogo… E-naslov: tomaz1945@yahoo.com
Božično voščilo Spoštovana in draga gospa!
Pred kratkim se je odselila k svoji hčeri vaša soseda, moja teta, ki mi je poročala o vašem okrevanju.
Povedala je, da sta se pred odhodom še videli, ko ste jo obiskali. Zame je bila to spodbuda, da tudi sam
pridem k Vam na obisk, voščit praznike. Sklepal sem, da ste si toliko opomogli, da ste spet pri močeh. Prišel sem dopoldne. Morda je bila deseta ura res prezgodnja za obisk, vprašal sem, ali pridem kasneje, želel sem pustiti darilo. Vse je bilo zavrnjeno.
Revija ISIS - December 2012
29