Zavodnik
Tako razmišljam o tem našem času Eldar M. Gadžijev
»Klanjam se dobremu, klanjam se slabemu« Kabir
Že dolgo ugotavljamo, da sedanja kriza ni le ekonomska, ampak tudi družbena, kriza vrednot in odnosov, moralna in etična kriza in predvsem kot táko jo doživljam tudi sam. Še verjamem v pravico govora in tiska, pravico do izražanja mnenja, verjamem, da še lahko kaj napišemo brez cenzure! Je pač tako, da če ne pričakuješ, potem tudi ne moreš biti razočaran. Pa vendar smo in tudi sam sem veliko in, kot kaže, preveč pričakoval.
Po osamosvojitvi sem pričakoval veliko predvsem od naše nove, demokratične, slovenske družbe, pa tudi od medicine v novih demokratično svobodnih in pravičnih razmerah. Manj sprememb sem pričakoval od kolegov in še manj od ljudi samih, saj sem enostavno verjel v že obstoječe dobro, v poštenost in solidarnost, ki se naj ne bi bistveno spremenili oziroma bi se v novih razmerah celo bolj izrazili. Sedaj pa bi bil lahko razočaran nad sodržavljani, nad kolegi, se čutil prizadetega zaradi sedanjega stanja v naši medicini, nad tem, kakršna je v veliki meri postala, in še najbolj nad našo državo in zaradi tega, v kar je prešla naša družba. Seveda pa vem, da ne bi bilo pomembno, da sem kot nekoristen upokojenec razočaran. Žal smo vsi v glavnem pasivni, tihi, namesto da bi se naš protest proti vsemu slabemu, kar se dogaja, slišal čez devet hribov in dolin! In kaj sploh pomaga, če je človek razočaran? Bolje je poskušati razumeti in se zavedati, da so naše zavesti tako silno različne, da ima vsak svoj razlog, zakaj se odloči ali počne... Torej ni prostora za razočaranje, kar pa ne pomeni, da ni prostora in časa za protestiranje!
Pa vendar: Kam smo prišli? Kje smo? Kje so vrednote, kje ideali? Smešno? Imamo demokracijo!? Ha, ha, ha, kaj takega! In smo vključeni v Evropo, smo celo v NATO, za vedno rešeni groženj z vzhoda! In smo srečni zaradi tega, smo zadovoljni? Grozeča prikazen komunizma je umrla, kitajski komunizem se je »kapitaliziral«, diktatorje, ki so vendarle skrbeli za svoje narode bolj kot demokratične oblasti, so na željo globalistov pospravili, medtem pa so nas mediji prepričevali, da je tako prav. Ameriški individualizem, surov pohlep in pehanje za uspehom za vsako ceno so danes glavne vrednote. Uboga Amerika! Po grozljivem genocidu nad avtohtonimi prebivalci in uničenju starih kultur z blagoslovom Rimskokatoliške cerkve se bo najbrž prav vse začelo tam. Ali smo že kdaj pomislili, da je grozota problemov z drogami maščevanje za vse gorje, ki smo ga Evropejci z mečem, ognjem in križem zadali starim ljudstvom in kulturam Amerike, kjer so ljudje z drogami živeli brez problemov, ki jih poznamo danes? To je žal dežela, kjer so že bile in še bodo najhujše zemeljske katastrofe, čeprav se o tem skoraj ne sme govoriti in pisati. Čeprav prav tam poskušajo vplivati na vreme, se vmešavati v moči narave, se zdi, da bo tam narava najprej zahtevala svoje plačilo...
protektorat Nemčije, smo tisti mali, ki naj zategujemo pasove, plačujemo vse mogoče davke in čez 50 odstotkov tega, kar zaslužimo, dajemo državi, pomagamo Grkom, kjer zaslužijo več kot mi, in plačujemo položnice dobesedno za vsak »drek«.
Gospa Simona Toplak je pred časom napisala, da bodo tisti, ki do bančnih kreditov niso imeli pravice, ker so bili kreditno nezmožni, zdaj plačevali podporo taistim bankam, ki jim kreditov niso odobrile, in ne tisti, ki so kredite dobili in jih nikoli vrnili. Njo je sram, mene pa tudi, naše oblastnike pa kot kaže čisto nič! Ko bodo dovolj nagrabili, jo bodo pač pobrisali ven, pravijo.
Naša država, ki ima toliko prebivalcev kot predmestje večjega mesta, je grozovito požrešna, nenasitna in tudi krivična! In ker imamo državo, menimo, da moramo imeti vse, kar imajo velike države: vojsko z letalstvom in mornarico in svoja predstavništva po vsem svetu, lepe in drage protokolarne objekte, gradove, službena vozila s sirenami in brez... Tisti, ki so na takšnih in drugačnih pomembnih položajih, niso tam zaradi strokovnosti, ampak pretežno le zato, ker so pravim pomagali priti na oblast. In ko se menja oblast, pridejo za nagrado h koritu drugi, mi pa za vse to plačujemo. Zakaj? In zakaj ne rečemo že enkrat »Ne, dosti je!«? Povsod kazni in represija, samo na za tiste, ki so uničili številna podjetja, ki so pokradli največ in odnesli pokradeno v tujino in ki so vseh barv in odtenkov, pa so zaščiteni kot kočevski medvedi, ali ker so bili osvoboditelji, ali pa ker vedo preveč o politikih in njihovem maslu na glavah. Ne, bolj so zaščiteni, saj medveda občasno lahko tudi streljajo, posebej še, če napravi kakšno škodo! Ali še veste, koliko in kaj vse so naši ljudje zgradili s samoprispevki, koliko sredstvom so se nekoč odrekali, da so bile ustanove in tudi podjetja uspešnejši. Kdaj bo prišlo do »denacionalizacije« v tem smislu, da bodo ljudje, ki so dajali za »fabrike« in razne ustanove, dobili te nazaj? S certifikati so ljudi dobro zavedli in spretno zmanipulirali. Pahnili so jih ne zavedajoče se v kapitalizem in spretno izkoristili njihovo nepripravljenost ter omogočili spretnežem bogatenje. Videti je, da vsi lažejo in najbogatejši največ kradejo. Male »lopove« policisti vklepajo v lisice in zapirajo, veliki lopovi pa v državi, ki je taka, kot
Vsi vemo, da so prav ameriški bankirji krivi za krizo po svetu, pa vseeno tukaj na tej strani Atlantika »kriza« ne pojenja, kar je njim na oni strani do neke mere celo prav, saj si ob že premočnih Kitajcih ne želijo še močne Evrope! Mi, Slovenija, pa smo v bistvu majčkeni
Revija ISIS - December 2012
121