Zdr avniki v prostem času
Literarno kolesarjenje v poletju 2012 Marjan Kordaš
Splošno je znano, da morajo starci (samo starci; starke, kot je znano, ne obstojijo) vzdrževati svojo fizično in psihično (umsko, duševno, duhovno) dejavnost. Kar zadeva mene, sem še kar zadovoljen; tudi zato, ker se mi zdi, da se moje zadovoljstvo (z leti) povečuje. Ta izjava se mi pa zdi protislovna; ni izključeno, da postajam nekritičen – da kakih degenerativnih procesov v svojem osrednjem živčevju sploh ne omenjam. Se pravi, svoje zadovoljstvo s tovrstno dejavnostjo v letu 2012 velja izmeriti, kritično ovrednotiti ter primerjati s prejšnjimi leti.
Explicite, skladno z naslovom, se bom spodaj omejil samo na kolesarjenje in branje ter samo na obdobje julij–avgust 2012. Implicite pa bo dovolj pozoren bralec opazil vse moje druge dejavnosti. Po mojem nadvse uporabne za upokojence, tudi kolege. Za upokojene kolegice pa si ne upam tvegati nasveta. Resnična resna omejitev je čas. Čas, kot je znano, je (edina) ireverzibilna količina (spremenljivka) v življenju in prava umetnost je, kako med počitkom od branja kolesariti oz. kako med počitkom od kolesarjenja brati. Da ne omenjam kuhanja ter vsega bolj ali manj užitno (s)kuhanega tudi pojesti ter ponoči (tudi) spati. Vmes redno servisirati dve (dve!!; glej spodaj) kolesi; za nastavljanje zavornih oblog kolutnih zavor sem si z leti sicer izmislil nekaj sijajnih, skoraj bliskovitih bližnjic, a npr. demontaža stare ter montaža nove, izvrstne verige Wippermann mi je vzela vsaj dve uri časa pred kolesarjenjem ter mi za naslednje naložila vprašanje, kaj storiti, če se strga vezni člen... V juliju 2012 sem največ kolesaril sam, ob sobotah in nedeljah pa v prijetni ženski družbi (PŽD; glej vložek spodaj). Se pravi, v glavnem sem lenaril, prekolesaril svojo dolgoletno mesečno normo 500 km in bral razmeroma malo. V celoti samo dve, bolj diagonalno pa približno pet knjig v nemščini o 2. svetovni vojni. Najbolj presenetljiva je tista o zlomu nacistične 6. armade v Stalingradu. Nisem vedel, da je poveljnik Generalfeldmarschall Friedrich Paulus načrtoval preboj (umik) iz mesta ter da je v ta namen uničil vse težko orožje ter zaloge hrane, obleke ter streliva. Potem se je pa vmešal Hitler, preboj iz mesta prepovedal in 6. armada se je soočila s pomanjkanjem vsega tistega, kar je prej sama uničila. V avgustu 2012 sem pa vseskozi kolesaril s PŽD, tako da me je prekosila (»Dober učitelj vzgoji učenca, ki prekosi učitelja.«) Njena kilometraža je bila, če se prav spomnim, 1028 km, moja pa komaj 1001 km...
Kvantitativno opredeliti kolesarjenje je dandanes prav preprosta reč. Pri meni vedno kilometraža, pri bolj zahtevnih pa časovni profil frekvence srca ter profil nadmorske višine (vključno z vsoto višinskih razlik). Npr. kolesarjenje Bitnje–Stara Fužina– Koprivnik–Rudno polje in nazaj je dolgo več kot 60 km in ima vsoto višinskih razlik več kot 1000 m. 118
Revija ISIS - December 2012
Kvantitativno opredeliti branje pa je dandanes enako problematično kot pred stoletji. Se pravi: v juliju in avgustu sem prebral 11 knjig, skupna teža približno 4 kg, skupna višina 31 cm, vsega skupaj več kot 1500 strani. A vse to je v bistvu zavajajoče. Npr. znamenita Traumnovelle (Sanjska novela) Arthurja Schnitzlerja v Reclamovi izdaji je drobna knjižica, manjša od žepnice. Branje pa je izjemen užitek napora (ali napor užitka) Schnitzlerjeve avstrijske (dunajske) nemščine ter iskanje sporočila. In ko je tega konec, se zbrati, usesti se za računalnik in napisati recenzijo... Vsega skupaj sem napisal tri, vse že poslal in držim fige, da bo naš urednik dobre volje in da ne bo fige... Navadno rečemo »...dobre reči so tri...«; v zapisu spodaj bom torej poskusil opisati • tri najbolj zanimiva kolesarjenja ter
• tri skupine izvrstnih knjig, o katerih sicer nisem napisal recenzije, so pa zame zanimive tudi zaradi načina, kako so dobesedno prijadrale do mene. Se pravi, v mojem zapisu spodaj gre, literarno gledano, za t.i. zgodbo v zgodbi. Zato sem jo tudi ustrezno formatiral. Bralec jo seveda lahko preskoči, še posebej zato, ker med drugim opisuje mojo vpletenost v dejavnost, ki jo slovenska oblast utegne šteti za korupcijo: Spomladi 2010 je šla v stečaj neka znamenita slovenska tiskarna. PŽD se je po svojih skrivnih zvezah prebila do stečajnega upravitelja, ga omrežila ter dobila dostop do dela stečajne mase, knjig. Dobila dovoljenje, da vzame (si prisvoji, izmakne, ukrade) toliko knjig, kolikor jih lahko odpelje s svojim avtom. To je tudi storila ter se kmalu potem, prekrita s skoraj desetletnim prahom vskladiščenih knjig, pojavila pred našim inštitutom. Če je osebni avto registriran za pet oseb in če ima sodobna oseba (odrasel moški, debeluhar, s povečano vsebnostjo plazemskih lipidov ter vsaj prediabetesom tipa II) npr. 100 kg, je bilo v tem avtomobilu naloženih za vsaj 500 kg(!) knjig. Prestrašen zaradi očitne preobremenjenosti sem od PŽD zahteval, da mora nujno svoj avtomobil obremeniti bolj enakomerno, in tako sva se lotila prekladanja knjig. Na srečo naju pri tej sumljivi dejavnosti ni opazil prav nihče iz KC (saj je bila sobota dopoldne!) in medtem ko sva prekladala knjige, sem si jih ogledoval... Ko sva knjige preložila, je ob avtu ostala skladovnica za kakih 100 kg knjig, darilo PŽD. Odnesla sva jih v moj laboratorij ter jih vskladiščila v digestoriju, ki se ni podrl. In potem sem kak teden dni lahko občudoval, kako imenitne knjige – večinoma v nemščini, nekaj pa tudi v angleščini – smo nekoč tiskali v Sloveniji... V začetku avgusta 2012 se je zgodba nekako ponovila. PŽD se je pojavila pri meni na Bledu s svojim avtom ter s tovorom približno 400 kg knjig. Slednje sicer niso bile prisvojene tako kot zgoraj, temveč izposojene, a brez plačane