Zdr avniki v prostem času
49. tradicionalno srečanje slovenskih in hrvaških upokojenih zdravnikov Mojca Kos Golja
Dne 25. maja 2012 je potekalo tradicionalno srečanje Sekcije upokojenih zdravnikov Slovenskega zdravniškega društva (SUZ-SZD) in upokojenih zdravnikov Hrvaškega zdravniškega zbora (UL-HLZ), ki je bilo že 49. po vrsti. Naš tokratni cilj je bil obisk knežjega mesta Celja in celjskega Pokrajinskega muzeja. Tako kot že mnogokrat doslej, je bil tudi tokrat odhod avtobusa iz Ljubljane ob 8. uri z Napoleonovega trga pri Križankah. Okrog 9.00 smo prispeli v Celje in se ustavili v restavraciji Štorman. Prav tam je bilo dogovorjeno, da se kmalu po 9. uri snidemo s hrvaškimi kolegi. Pri Štormanu smo se med čakanjem imeli prav prijetno, saj smo se ob prijetnem klepetu okrepčali z dvema dobrima enolončnicama: z odličnim, ravno prav pikantnim ciganskim golažem in z mesno obaro, ki po okusnosti ni prav nič zaostajala za ciganskim golažem. Medtem smo pričakali hrvaške kolege in sledili so pozdravi in dobrodošlice predsednice SUZ-SZD, mag. Božene Skalicky Kuhelj, dr. med., in predsednika UL-HLZ Dragutina Kremzirja, dr. med. Pozdravil nas je tudi predsednik Zdravniškega društva Celje, Igor Praznik, dr. med. Sprehod po starem delu Celju je vodila kolegica Marta Škapin, ki se je zelo dobro pripravila na vodenje. Žal je bila naša skupina prevelika, da bi bili vsi enakovredno deležni njene zanimive predstavitve starega Celja, kar pa ni motilo prijetnega vzdušja. Od hotela Štorman smo krenili po Levstikovi ulici proti cerkvi sv. Maksimilijana, ki so jo zgradili ob koncu 15. stoletja,
v času grofov Celjskih in jo posvetili starokrščanskemu škofu Maksimilijanu. Škofa naj bi Rimljani leta 284 po nalogu rimskega sodnika Eulazija, ki je deloval tu kot namestnik cesarja Numerijana, obglavili. Eulazij je namreč silil kristjane, naj darujejo Martu, bogu boja, čemur pa se je Maksimilijan uprl. Njegovo truplo so skrivaj pokopali na mestu, kjer danes stoji cerkev. Sveti Rupert ga je 350 let kasneje dal prenesti v Bischofshofen na Solnograško. Maksimilijanova kri naj bi padla na mesto, kjer se je pojavil »studenec obglavljenja svetega Maksimilijana«, nad katerim je bila v istem času kot cerkev sezidana majhna kapelica, ki stoji še danes. Cerkev sv. Maksimilijana je še dodatno zanimiva, ker je bil v letih od 1540 do 1547 Primož Trubar tam najprej beneficiat in kasneje kaplan. Ob cerkvi stoji Trubarjev bronasti spomenik, delo kiparja Borisa Kalina. Pot smo nadaljevali po Stanetovi ulici, kjer stoji Plečnikova Ljudska posojilnica, ki so jo gradili v letih 1928 in 1929. Na vogalu je stavba zaobljena, v tem delu jo krasijo lepi stebriščni balkoni. Danes ima v stavbi poslovne prostore Banka Celje. V njej je še kino Metropol z večnamensko dvorano, kjer si je prijetno ogledati kakšen dober film, žal pa ni prav številnih obiskovalcev.
Nato smo se sprehodili mimo bivše Rakuševe trgovine z železnino, kjer so še vidna nekatera obrtniška znamenja. Stavba je iz druge polovice 19. stoletja, prvotna stavba pa še iz srednjega veka. Žal je trgovina prenehala delovati, ker so jo izrinili veliki trgovski centri na obrobju mesta. Danijel Rakuš je bil v rajnki Jugoslaviji največji veletrgovec z železnino, njegova trgovina je
Skupina slovenskih in hrvaških upokojenih zdravnikov pred celjskim Narodnim domom (foto Božena Kuhelj Skalicky). 100
Revija ISIS - December 2012