S knjižne police Začetek zgodbe je Pavletovo prepričanje (vera), da imata z Ivánom t.i. skupno preteklost. Konec zgodbe pa je Pavletovo spoznanje, da je to utvara. Iván in Pavle nimata nič skupnega, tudi preteklosti ne. Ivánova preteklost je – milo rečeno – pretvarjanje, Pavletova preteklost pa je vera(!), da Iván ni (bil) takšne vrste, ki bi se pretvarjal. No, Pavle je bil zaradi te svoje vere morda naiven, ni pa bil pokvarjen, tako kot je bil Iván. Sicer pa se velja spomniti, da pretvarjanje, ki – bolj ali manj, zavedno ali nezavedno – izkorišča naivnost oz. vero v dobronamernost, sodi med standardne gradnike orožarne za »mojstrenje« medčloveških odnosov!
Po mojem je zgodba Nihče več ne piše pisem kar dober remake znamenitega romana Damage ( Josephine Hart). V slednjem ženska izbere moškega in ga »ljubi« tako ter le tako dolgo, dokler ga ne uniči. In ko je uničen, postane nezanimiv, zato ga odvrže kot cunjo. Po tem romanu so naredili tudi film Shame (Sramota); če se prav spomnim, sem ga po televiziji videl trikrat, do konca pa zdržal le enkrat samkrat. V Möderndorferjevi zgodbi pa sta vlogi obrnjeni; na str. 140/141 je opisan Ivánov koncept, da mora njegova »ljubljena« ženska tudi »malo« trpeti. Kaj pomeni »malo«, je opisano na str. 184/185, z vso grozljivostjo pa na str. 226/227. Če spet uporabim E. Fromma, je Nihče več ne piše pisem zgodba o človeški uničevalnosti. Človek, ki ne more (ne zna, noče) ljubiti produktivno, »ljubi« destruktivno, uničevalno.
Na srečo Iván s svojimi ženskami ni imel vedno sreče po svoji meri. Zadnja (tj. njegova žena) ga je dala na čevelj, še preden jo je uspel uničiti. Odtlej se Iván preživlja s prevajanjem pogrošnih kriminalk. V njih kriminalec Brazgotinec ljubi ženske tako, da jih ubije in požre njihovo maternico. Tistih mest v izvirniku romana, ki niso dovolj povedna, Iván ne prevaja, temveč priredi tako, da
lahko bralec bolj »uživa« v spolni psihopatologiji. Svojo osamljenost ter prisilno spolno abstinenco pa Iván preganja s prostitutko na klic. Tovrstno srečanje je opisano, če se prav spomnim, s tremi vložki. Vsi so nekakšno branje samo za trden želodec in močne živce. Seveda Iván – tako da spet laže sam sebi – poskuša uničiti tudi njo. Na srečo pa ona, prekaljena profesionalna poznavalka moške izkrivljenosti, Ivánovo past takoj prepozna in se mu izmakne ter za vedno izgine spred oči... Prek Ivánovega koncepta, da je vsak zapis v bistvu ireverzibilen, se spominjam svojega stališča, da sta v človekovem bivanju (resnično) ireverzibilna le dva dogodka: nastanek življenja (spočetje oz. rojstvo) ter konec življenja (smrt). Oboje seveda zadeva – kot etična kategorija − tudi (žensko-moški) odnos. Zunaj tega, vendar kot kategorijo človekovega dostojanstva, sem v zadnjih letih dodal še eno kategorijo, ki je po mojem ireverzibilna: da moški udari žensko. Ko (če) se to zgodi, se odnos ireverzibilno uniči. No, Möderndorfer meni, da se moško-ženski odnos lahko ireverzibilno uniči tudi z eno samo(!) besedo (str. 226/227). Pravzaprav gre za dve besedi, vendar za eno misel. Kaj je sporočilo?
Iván je bil človek, ki ni imel občutka za tisto, kar poimenujemo človeško dostojanstvo. Ne za sebe ne za svojega bližnjega. Bil je invalid in njegova katarza, kot je opisana v knjigi, je malo verjetna. Sporočilo knjige je, ne kaj početi, temveč česa ne početi. Se pravi: ne živeti tako, da bi človek kršil svoje ali svojega bližnjega dostojanstvo. Marjan Kordaš
E-naslov: marjan.kordas@mf.uni-lj.si
Potovanje po Andih od Ognjene zemlje do Venezuele Letos poleti sem bila na potovanju. Na potovanju, a vendar drugačnem, kot ga opisujete ostali. Pod roke mi je namreč prišel sveže izdan potopis Mojce Stritar z naslovom Od glave do pet. Izkazal se je za nadvse primerno branje med norostjo številnih poletnih dežurstev mlade zdravnice, urejanjem papirjev za menjavo službe in pričetek specializacije ter med neštetimi birokratskimi in finančnimi preprekami na poti do lastnega, zaenkrat še bodočega doma, skratka v času, ko zaradi vseh obveznosti enostavno ne moreva na čisto pravi, dolg dopust.
Knjiga je napisana z besedami mlade in pogumne popotnice, ki za osem mesecev odpotuje povsem sama v neznano. Za seboj pusti stanovanje, za katerega ima najet kredit, odpove redno delovno razmerje na precej zaželenem delovnem mestu, se za nekaj mesecev poslovi od družine in prijateljev, si oprta Berto – svoj ljubljeni nahrbtnik – in s privarčevanimi evri v žepu odleti preko Atlantika.
V Argentini nas najprej popelje v Ande, kjer opisuje treking in vse lepote in začetne zagate popotovanja, osebne stiske, ki so ob tem prišle na dan, slikovito opisuje lokacije, ki so tako ali drugače povezane s Slovenijo (knjiga je zanimiva tudi z vidika narodne zavesti, saj je na poti našla precej sledi Slovencev iz preteklosti). Mojca je obiskala vulkansko pokrajino, hipijevska mesta, največjo kolonijo pingvinov izven Antarktike ter tudi konec (ali začetek – po želji) našega okroglega sveta. Popotovanje se nadaljuje v Čile, v narodni park, kamor gredo po
Revija ISIS - November 2012
95