S knjižne police ljudi, največ pa seveda od odvetnikov − in ker gre za pravo (ius), je pomembna le (raz)sodba, kriv ali ni kriv.
Albertine in Fridolin sta bila sicer tudi zakonca, a očitno nobenega od njiju ni zanimalo, kdo je kriv oz. ni kriv. Oba je zanimalo le eno: resnica. Lahko morda sanjska (virtualna) resnica, morda resnična (realna) resnica. In le obe zvrsti resnice utegneta odgovoriti, kaj je težava. In ker gre za dva, sta oba odgovorna zanjo. In če je tako, je jasno, da medsebojnih očitkov ni in ne more biti. Fridolin je bil sicer ogorčen, da ga je Albertine v sanjah pribila na križ, namenil ji je celo maščevanje, ki pa je izpuhtelo brž, ko je dognal, da ga je (od)rešila ženska – prav zato, ker je bila prostitutka! Se pravi: resničen dogodek je omogočil razložiti stanje duha obeh partnerjev in Albertine − spet ženska − je Fridolinu povedala, kako naprej − za oba. Po moji presoji se Sanjski noveli pozna, da je nasta(ja)la v času, ko je Sigmund Freud deloval s svojo psihoanalizo. Med katero analitik vodi svojega pacienta, da prosto asociira ter tako prepoznava mehanizme svoje podzavesti. In tako je očitno, da sta
(bila) Albertine in Fridolin oba izmenično bodisi pacient bodisi analitik. Z govorjenjem o sebi (samo o sebi!) si je vsak od njiju omogočil avtorefleksijo.
Menda je Schnitzler kar dolgo tuhtal, preden je svoj zapis naslovil Sanjska novela. Po moji presoji je naslov izvrsten; ne le v Schnitzlerjevih časih, temveč tudi dandanes je odnos te vrste, ko se Albertine in Fridolin pogovarjata brez očitkov, ko jima je edino vodilo prepoznavanje resnice, res sanjski partnerski odnos. Optimističen konec me je presenetil. Skoraj kot tisti »... in potem sta živela srečno do konca svojih dni.« A to je le videz. Albertine in Fridolin sta sicer izbojevala bitko, nista pa dobila vojne. Izbojevana bitka je le spoznanje, kako se bojevati proti svojim iracionalnim strastem. Se pravi, če bosta imela srečo, se bosta bojevala do konca svojih dni... Marjan Kordaš
E-naslov: marjan.kordas@mf.uni-lj.si
Vinko Möderndorfer: Nihče več ne piše pisem Mladinska knjiga, Ljubljana, 2011, 229 str. Branje na začetku je en sam užitek. Skoraj nekakšen esej o klasičnem načinu pisanja pisem. S črnilom in peresom, morda z nalivnim, na list papirja, kar seveda pomeni, da je vsaka (vsaka!) poteza nepovratna, ireverzibilna. Vidi se vsaka napaka ter zasnova sporočila; ali je zgradba logična ali ne in ali je tako sporočilo (naslovniku) razumljivo ali ne. Izvrstno je napisano poglavje, kako je Iván svojemu sošolcu Pavletu poskusil napisati pismo na roko, kolikokrat je začel, kolikokrat je list papirja zmečkal in vrgel v koš – zato, ker si ni upal napisati resnice ter tistega, kar je prav, a se je pretvarjal, da tega noče zapisati ter (iz)povedati. A kmalu nato se v knjigi začenja pojavljati vse bolj nasilna seksualna motivika. Ob prvem vložku te vrste sem prvič pomislil, da bi prenehal. Sicer imam kar dobre živce, silno težko pa prenašam (spolno) nasilje, v prvi vrsti moškega do ženske. A sem se dicipliniral in bral naprej, menim, da do str. 184/185. Tokrat sem sklenil, da ne le, da ne bom več bral naprej, temveč da bom knjigo zalučal v smeti. Po daljšem premoru pa sem se spomnil, da mi je nekoč neka zdravnica(!) povedala tole: »Vsako knjigo je vredno prebrati; morda le zato, da na koncu vidiš, da je ni vredno prebrati.« Premori med mojim branjem so bili tako vse daljši in zadnji, tik pred str. 208/209, je trajal nekaj ur. Potem pa z branjem nobenih težav več. Katarza je malo pocukrana, žal pa Iván nič ne pove o mehanizmu svoje naravnost strahotne spolne izkrivljenosti. A − kot je opredeljeno v anglosaškem sodstvu – resnica, vsa resnica ter samo resnica o Ivánovem dejanju, izrečena skoraj na koncu knjige, me je tako usekala, da sem bil nekaj časa kot omamljen... 94
Revija ISIS - November 2012
Zgodba se začne s pismom, ki ga piše Pavle svojemu nekdanjemu sošolcu Ivánu, češ da bi se morala sestati in pogovoriti. Ker Iván ne odgovori, mu Pavle napiše drugo pismo z obvestilom, da je izvedel, da je umrla Sonja, njuna nekdanja sošolka. In ker so bili vsi trije kot gimnazijci dobri prijatelji, se spodobi, da Iván in Pavle poiščeta Sonjin grob. In ko iščeta grob, se počasi razkriva in končno razkrije resnica Pavletu. Iván pa resnico v bistvu seveda pozna, se ji vseskozi poskuša izmikati, a se ji končno ne more izmakniti. Gre za resnico o njih, ki so bili kot gimnazijci – pred 30 leti – nerazdružljiva trojka. Medtem ko je bil Iván takrat v vseh pogledih – tudi pri dekletih – uspešen, je bil Pavle nerodnež in naivnež. Kmalu se je zaljubil v Sonjo in ko mu je uspelo spraviti jo v posteljo, je bil presrečen. Četudi skoraj še najstnik, je načrtoval poroko in seveda otroke. Iván, četudi vanjo ni bil zaljubljen, pa je Pavletu zavidal, da je osvojil lepotico Sonjo. In ko je slednja Ivánu zaupala svojo stisko, strašno nadrobnost ob smrti svojega očeta, je to izkoristil ter izsilil, da se mu je vdala brez besed, kot ovca. Z izsiljevanjem je seveda nadaljeval ter se naslajal z grozovitostjo, sprva da »...fukam Pavletovo punco...«, nato pa celo, da »... ker jo fukam jaz, je ne more on...«. Iván si privošči celo, da tolaži Pavleta, ker se mu Sonja izmika. Tako se Ivánova grozovitost nadaljuje in stopnjuje, in ko doseže svoj vrhunec, Sonja izgine. Bojim se, da v tej kratki obnovi ni mogoče ustrezno prikazati, kako se Iván pretvarja, izvija, izmika, morda celo laže samemu sebi, da ja ne bi uvidel resnice o dogodkih v preteklosti, pa čeprav resnico vseskozi vidi. Se pravi: