Strokovne publik acije
New Challenges in Communication with Cancer Patients A. Surbone, M. Zwitter, M. Rajer, R. Stiefer (eds). Springer, 2013 Kot pripadnika objektivno maloštevilnega naroda me vedno razveseli, če na platnicah zanimive mednarodne knjižne izdaje vidim slovensko ime. Ker vem, da naše institucije zaradi masnih zakonov ne morejo imeti take teže, da bi iz samoumevne inercije, podprte z ustreznimi interesi in financami, (re)producirale nek osrednji položaj v tej ali oni stroki. V materialnem svetu ideje sicer nekaj veljajo, ampak osrednjo težo dobi vedno tista, za katero je zainteresirana večja masa ljudi. In tam, kjer vsi iščejo, se tudi več najde in imajo rezultati večjo težo. Toliko o masnem zakonu, ki je pač naravna danost. Po drugi strani pa ima posameznik, kjerkoli se že nahaja, vedno možnost, da s svojim angažiranjem in energijo vzdržuje strokovno kondicijo do te mere, da se enakovredno vključuje v mednarodne strokovne razprave in iskanja. Zato sem med nedavnim uličnim srečanjem s prof. Zwittrom precej prostodušno ali celo nevljudno mimo njegovega pozdravnega vprašanja segel h knjigi, ki jo je držal v roki. Moje oči počasi nagibajo k daljšim pogledom, zato mi ni ušlo ime na platnicah in potem sem izprosil na posodo še sveže tiskano knjigo, ki bo glede na letnico izšla v naslednjem letu.
Nad 500 strani debela knjiga vsebuje poglavja številnih strokovnjakov, ki govorijo o zelo aktualni temi – kako voditi komunikacijo in terapevtski odnos z onkološkim bolnikom. Številna poglavja je mogoče razvrstiti v več področij: Najprej gre za veščino poštenega, a hkrati bolniku prilagojenega sporočanja o resnici bolezni, s katero je bolnik soočen. Pri tem ne gre le za jasna sporočila o bolezni, pač pa še bolj za poznavanje vsega, kar tako sporočilo sproža v bolniku, v
njegovih svojcih in širši okolici. Prav bolnikova okolica, zlasti najožja družina, je posebej poudarjeno področje, o katerem je potrebno imeti veliko znanja in človeških veščin, da bolnik, ki je telesno že tako ali tako oslabljen, ne postane nemočna žrtev v škarjah med terapevtskimi načrti zdravnika in potrebami in pogosto nezavednimi željami in strahovi njegove okolice. Zdravnik se mora nenehno zavedati, da je bolnik z diagnozo malignega obolenja vržen v povsem novo življenjsko situacijo, ki v temelju spreminja koordinate njegovega življenja in je ne obvlada niti on niti njegova okolica. Kot bi človeka golega in bosega in brez ustreznih veščin preselili v brazilsko džunglo. Medicina dela napako, če se ob tem zameji zgolj na svoje smernice, ki sledijo ukrepom za maksimalni čas preživetja pri določeni diagnozi – kar pomeni, da se ukvarja pretežno z rastjo oz. zaviranjem tumorja in veliko manj s pacientom. Celostna medicinska obravnava namreč pomeni, da pacient hitro in organizirano in brez negotovega iskanja dobi cel paket informacij, življenjskih veščin, orientacij in pomagal, ki ga iz prestrašenega, paničnega, v džungli izgubljenega bitja spremenijo v človeka, ki živi lastno usodo. Zato mora zdravnik poznati številne socialne, materialne in kulturne razlike in nianse, ki določajo dojemanje bolezni, družinske odnose in vloge. Morda je tu položaj slovenskega zdravnika zaradi naše zaprte, uniformne kulture nekoliko lažji kot ameriškega, kjer raznolikost kultur od zdravnika zahteva domala etnološko specializacijo. Enako velik napor pa mora slovenski zdravnik vložiti v lastno razčiščevanje odnosa do smrti, minljivosti, empatije. Brez lastne osebnostne zrelosti je nemogoče varno voditi bolnika, ki hočeš-nočeš stopa po robu prepadne stene, s katero še nikoli v življenju ni imel izkušenj. In na koncu vsebuje knjiga tudi zelo kakovostne razprave o modernih komunikacijskih sredstvih, ki olajšajo odnos med zdravnikom in bolnikom. Kje je mesto osebne komunikacije, kam pa lahko vskočijo elektronska sporočila, računalniški terapevtski vodniki in programi ali možnosti, ki jih ponuja svetovni splet. Vsekakor lepa knjiga in iskrene čestitke njenemu uredniku! Alojz Ihan
E-naslov: alojz.ihan@mf.uni-lj.si
Revija ISIS - November 2012
91