Zanimivo
Kamničan dr. Niko Sadnikar, stoletni spomin na medicino in umetnost Zvonka Zupanič Slavec
Človek je lahko plastovit kot čebula in v posameznih delih skriva kopico interesov, znanja in dosežkov. Vsaka stroka je bogatejša, če ima v svoji sredini močne osebnosti: druženje z njimi je polno presenečenj in pravo bogatenje spoznavanja in vedenja. Če je človeku življenje naklonjeno in mu narava nameni skoraj sto let, se v tem času v bistri glavi lahko nabere pravi zaklad znanja in iz tega izide nekaj najpresežnejšega – MODROST. In takega modrega kolega med slovenskimi zdravniki – dr. Nikolaja Sadnikarja – smo ljubiteljski zgodovinarji medicine obiskali v organizaciji Znanstvenega društva za zgodovino zdravstvene kulture Slovenije in Inštituta za zgodovino medicine Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani. Znameniti Kamničan nas je 11. junija 2012 pri 97 letih sprejel nasmejan na vratih svojega doma in Sadnikarjeve zbirke v Kamniku. Gostoljubja ni izkazal le s svojim sprejemom, ampak nas je tudi spominsko neokrnjeno popeljal skozi zgodbo svojega življenja in družinsko zbirko. Slednja je vsestransko izstopajoča v slovenskem kulturnozgodovinskem prostoru.
slovenske kulture in umetnosti, za katere je bila Sadnikarjeva hiša vedno odprta. V njihov dom, ki ima zbirko od leta 1893, sta zahajala slikarja Ivana Kobilca (1861–1926) in Ferdo Vesel (1861–1946). Prihajali so umetniki, ki niso imeli od česa živeti, pa jim je Josip Nikolaj vedno našel delo ter priskrbel hrano in streho nad glavo. Eden izmed njih je bil rezbar, ki je Sadnikarjevim rezbaril imenitna vrata za pritlične prostore doma, v sprejemnici in salonu, in še druge umetniške izdelke. Za vsakega od okoli tisoč predmetov, ki so v sedanji Sadnikarjevi zbirki, Niko pozna njegovo zgodbo. Eksponati so kot otroci z imeni in priimki, vezani na posamezne družinske člane, ki so jih zbrali. Nikova mama je imela rada predvsem porcelan, zato krasijo stene in police umetelno rezljanih kredenc dragocene, ročno izdelane in poslikane skodelice in krožniki najboljšega nemškega in francoskega porcelana (Alt Wien, Meissen …), vredni že ob nakupu okoli 600 nemških mark za skodelico s krožnikom. Stene krasijo slike lokalnih in tujih slikarjev, med njimi so izstopajoča dela Tintoretta (1518–1594), Maksima Gasparija, Ivane Kobilce, Ferda Vesela in drugih.
Naš Niko, kot ga kličemo kolegi, se je obiska iskreno razveselil, saj je tudi sam dolgoletni član Znanstvenega društva za Josip Nikolaj Sadnikar je v domači sprejemnici gostil različne zgodovino zdravstvene kulture Slovenije, le da mu zadnja leta slovenske umetnike. K njim so prihajali številni kiparji in slinoge več ne dovoljujejo daljših poti od doma. Javlja se nam karji, med njimi Rihard Jakopič (1869–1943) in drugi slovens pismi in nas pokliče po telefonu. Sedečim v nekdanji spreski impresionisti, pisatelji Oton Župančič (1878–1949), Fran jemnici Sadnikarjevega doma, ob mogočni hrastovi mizi, obdani z nepregledno množico eksponatov, nam je najprej povedal, da je bila zgodovina od nekdaj njegova prva ljubezen, a je njegov oče Josip Nikolaj Sadnikar (1863–1953) okrajni živinozdravnik v Kamniku, njemu in njegovemu bratu Demetru predlagal, naj se oprimeta konkretnejših poklicev in imata humanistiko le za duhovno hrano. Tako je šel starejši brat po očetovih stopinjah in končal študij veterine, Niko pa študij medicine. Podobna zgodba glede odločitve za študij je bila že pri Josipu Nikolaju, ki si je prav tako želel študirati slikarstvo, pa mu mati ni dovolila. Družina Josipa Nikolaja Sadnikarja je sinova od malega vzgajala v zavedna in ponosna Slovenca ter ozaveščena intelektualca, ki sta Mogočna Sadnikarjeva hiša na Šutni 33 v centru Kamnika je hkrati družinski dom in od srečevala pomembne sopotnike leta 1893 sedež Sadnikarjeve kulturno-umetniške zbirke. Foto Duša Fischinger, 2012.
Revija ISIS - November 2012
59