Obletnica
Profesor dr. Rudi Pavlin, dr. med. – 90-letnik Dušan Sket
90 let našega jubilanta je priložnost, da se ozremo na njegovo prehojeno življenjsko pot. Življenjska pot je profesorja Pavlina takoj po diplomi na Medicinski fakulteti v Ljubljani leta 1949 pripeljala na Inštitut za patološko fiziologijo (Pafi). Kot je sam zapisal v spominskem zapisu: »1. septembra 1949, sončnega jutra, sem se okoli 8. ure s kolesom pripeljal na inštitut...«
Kot vsak fakultetni pedagoški delavec, je šel skozi vse pedagoške stopnje od asistenta, docenta, izrednega do rednega profesorja. V tem času se je ob ustanovitelju inštituta profesorju Andreju Župančiču tako rekoč spojil s pojmom Pafi.
Seveda ga vsaka generacija medicincev in stomatologov, pa tudi farmacevtov, pozna v svojem obdobju študija (ta razpon generacij obsega 43 let!). Poznajo ga kot široko razgledanega patofiziologa, katerega zanimiva predavanja so vedno stremela k povezavi z bodočim delom, ki študente čaka po študiju. Poznali so ga kot zahtevnega, a razumevajočega učitelja, ki je znal študentu prisluhniti tudi pri izpitu. Po upokojitvi ustanovitelja inštituta profesorja Župančiča je leta 1974 prevzel predstojništvo in inštitut vodil do svoje upokojitve leta 1992. Pod njegovim budnim, a strpnim vodstvom smo vsi takrat mlajši sodelavci svobodno razvijali svoje pedagoške sposobnosti. Na njegovo pobudo je inštitut začel izdajati »Izbrana poglavja iz patološke fiziologije«, radi smo jih pisali, izšlo je več letnikov, danes je to obsežen učbenik. Na Medicinski fakulteti je več let vodil komisijo za doktorate, bil je prodekan v študijskem letu 1975/76 in še kakšna druga funkcija v fakultetni komisiji in izven fakultete ga je doletela. Patofiziološki inštitut je bil v prvih desetletjih po ustanovitvi gonilo raziskovalnega dela na Medicinski fakulteti. Profesor Pavlin je preučeval encima acetilholin esterazo in monoamin oksidazo, za kar se je izpopolnjeval v raziskovalnih laboratorijih v Angliji, na Švedskem in v Švici. Po začetnem delu z Warburgovo tehniko je uvedel meritve na izoliranih živčnih celicah z mikrogazometrično metodo, t.i. elektromagnetnim ponirkom. Metodo je na inštitutu tehnično razvijal profesor Miro Brzin. Aparatura je omogočala meritve aktivnosti holin esteraz in monamin oksidaz v različnih vrstah izoliranih živčnih celic, pa tudi v drugih vrstah celic, npr. v odontoblastih. S temi originalnimi raziskavami na mikrokemični ravni je raziskoval aktivnost omenjenih mediatorskih encimov v izoliranih celicah iz možganov poskusnih živali v različnih poskusnih razmerah, od staranja do delovanja zdravil in drog. Z leti je objavil vrsto raziskovalnih člankov v mednarodnih revijah, nastopal je na mednarodnih simpozijih, bil je član mednarodne organizacije za raziskave možganov (IBRO) ter Mednarodnega društva za nevrokemijo. V svojem laboratoriju je izšolal več doktorjev znanosti, bil je tudi moj učitelj. Leta 1989 je dobil Kidričevo nagrado za življenjsko delo na področju nevrokemije, nagrada je enakovredna današnji Zoisovi nagradi.
Poleg objavljanja znanstvenoraziskovalnih člankov pa je znal vedno poskrbeti za strokovne objave, ki so nudile teoretično podporo praktičnemu zdravniku. Zelo pomembno in odmevno je bilo tudi delo profesorja Pavlina na področju slovenskega medicinskega jezika. Nemogoče je našteti vse strokovne knjige, zbornike, učbenike in članke, ki jih je skrbno pregledoval in preoblikoval v lep slovenski strokovni jezik. O problematiki slovenskega medicinskega jezika je napisal tudi več strokovnih člankov. Profesor Pavlin je znal najti čas tudi za praktične izkušnje z bolniki. V ambulanti za železniške delavce, pri zdravstveni oskrbi gojencev doma »Malči Belič« in v svojem okolišu na Viču (predel Ljubljane) je pomagal in svetoval marsikateremu bolniku. Gotovo so mu tako pridobljene izkušnje pomagale ustvariti življenjski moto: teorija bodi zdravniku v oporo, ne pa v oviro pri delu z bolnikom. Ljubitelji šaha, med njimi tudi zdravniki iz Kliničnega centra ter učitelji Medicinske fakultete, člani šahovske sekcije pri kulturnem društvu »dr. Lojz Kraigher«, ga poznajo kot izvrstnega šahista, tudi sam sem okusil ostrino njegovega šahovskega uma.
Posebnega občudovanja pa je vredno strokovno delo profesorja Pavlina po upokojitvi od leta 1992 do danes. Vsak delovnik pride zgodaj zjutraj v svoj kabinet, ki si ga je uredil v fakultetnih prostorih, nedaleč od inštituta. Tako ga tudi redno srečujemo na inštitutu. Je aktiven član CMK, študira in piše strokovne članke. Po upokojitvi je v Zdravniškem vestniku objavil vrsto študijskih člankov s področja aterogeneze in farmakoterapije, namenjenih praktičnemu zdravniku. Nadaljuje z lektorskim delom in s kritičnimi objavami o strokovnem medicinskem jeziku. V letih od 1998 do 2003 je vodil tudi delovno komisijo za medicinsko pisanje pri Zdravniškem vestniku. Sodelavci Inštituta za patološko fiziologijo ga skoraj nikdar nismo videli slabe volje in mrkega obraza. Vedno zna s pogledom, kretnjo in besedo privabiti človeku nasmeh na obraz. Takšnega si želimo še naprej, delovno razpoloženega in dobrega zdravja. E-naslov: dusan.sket@mf.uni-lj.si
Revija ISIS - November 2012
55