Intervju stanja. Na Klinični oddelek za novorojenčke pa premeščamo novorojence, ki potrebujejo nadaljnjo diagnostično obdelavo. V nekem članku sem pred kratkim prebral, da je sodobna družba, družba discipliniranja, ko mora biti vse na svojem mestu, za vsako stvar obstajajo nasveti, kako naj ženska nosi, rodi, doji, kako naj vzgaja otroka. Nešteto knjig, revij, sodobnih elektronskih novotarij, ki naj bi pripomogle k zdravemu razvoju novorojenčka in otroka in dobremu počutju porodnice in matere? Kaj je dobrega v tem in kaj slabega po vašem mnenju? Mislim, da osnovne napotke le mora dobiti zlasti mlada mati oziroma mati, ki rodi prvega otroka. Priporočam jim, da dobro opazujejo svojega otroka, logično razmišljajo in se po potrebi posvetujejo s strokovnjaki pri premagovanju prvih težav. Materam svetujem, naj ne primerjajo svojih otrok z otroki iz domačega ali tujega okolja, celo ne z otroki, ki so že v družini, ker je vsak otrok svet zase in ga ne moremo ukalupiti. Kako bi komentirali, da morajo starši do 60. dne poskrbeti za zdravstveno zavarovanje otroka, če ne, postane
samoplačnik. Zakaj ni avtomatično zavarovan takoj z uro in minuto rojstva? Ali je to ostanek kakšnih časov, ko je bila smrtnost še velika in so raje malo počakali, ali pa kaj drugega? To pa težko komentiram, nisem pravi naslov. Za konec pa še eno vprašanje. Vaša velika ljubezen, kot sem zasledil iz pogovorov z vami, je glasba. Je še kaj, kar vam izpolnjuje in razveseljuje življenje? Še kar nekaj stvari je, ki mi lepšajo življenje. Poleg vnukov še vse, kar je lepo, kar me duhovno bogati. Poleg glasbe in plesa, likovne umetnosti me navdušuje umetnostna zgodovina, arhitekturni dosežki, fotografija, gledališka umetnost. Rada sem tudi v družbi prijetnih in zanimivih ljudi. Spoštovana Ivica Ambrož Kopač, dr. med., pediatrinja in neonatologinja iz BGP Kranj, najlepša hvala za pogovor. Tudi Vam iskrena hvala, da ste mi prisluhnili. E-naslov: stefan.grosek@kclj.si
»Ne póznam jaz lepš‘ga svetá…«1 Jože Magdič, dr. med., specialist psihiatrije Karolina Godina
Jože Magdič, rojen leta 1943 v prekmurski vasi Lipa, v občini Beltinci, se je po dolgem izobraževanju – Zadar, Murska Sobota (Gimnazija Murska Sobota z maturo, 1961), Ljubljana (Medicinska fakulteta, 1966), Ljubljana, Zagreb (specializacija iz nevropsihiatrije, 1971), Zürich (podiplomski študij iz analitične psihologije, 1975), Tübingen (doktorska disertacija: Nevroze otrok in mladostnikov, 1978) – ustalil v svoji zasebni psihiatrični ordinaciji (1992–2012) v sklopu prijazne hišice v Cankarjevi ulici, v Rakičanu blizu Murske Sobote. Ta je tudi dom Magdičeve družine. Z ženo Marijo, sr. med. sestro, imata tri že zaposlene otroke: sina Mihaela, hčerki Katarino in Barbaro. Ponosen je na svoje vnukinje: Viko, Nušo in Miro. Psihiater Jože Magdič, dr. med., letos zaključuje svoje aktivno zdravniško obdobje, čez pol leta pa svojih 70 let. To je bil tudi razlog, da sem poklicala v deželo belih tulpik, Prekmurje², in ga prosila za pogovor za slovenske zdravnike. Za pripravljenost in ljubeznivost se temu po duši in srcu Prekmurcu, hitre hoje, srebrnih las in zvedavih oči, iskreno zahvaljujem. Spoštovani Jože, moj rojak, sošolec iz gimnazijskih let v Murski Soboti, kolega iz istega letnika na Medicinski fakulteti v Ljubljani, potomec naših dedov, otrok naših ¹ Naslovni verz je iz pesmi Slovenska Krajina katoliškega duhovnika Jožefa Klekla st. (Krajna, 1874–1948, Murska Sobota).
² Ime Prekmurje je dal in prvi uporabil v svojem referatu na mirovni konferenci v Parizu leta 1919 jugoslovanski izvedenec, katoliški teološki profesor dr. Matija Slavič (Križevci pri Ljutomeru, 1877–1958, Ljubljana).
dni! Pregovor ameriških Indijancev pravi: »Če hočemo drugega človeka razumeti, moramo najprej prehoditi miljo v njegovih mokasinih.« Najini mokasini so z istega skupnega pašnika, ki čuva pepel naših dedov. Ta prostor in stvari, ki se v njem nahajajo, so z nama vred povezane kot kri, ki povezuje družino. Zato nama ne bo treba menjati mokasinov. V mladosti sva hodila po makadamskih poteh Dolinsko-Ravenskega Prekmurja. Te so bile najlepše takrat, ko je ob zlati pšenici ob njih valoval nežen, kakor nebo moder lan. Da, lan – rastlina Slovanov, naših pradedov. Kje so že tisti časi, ko je bilo laneno blago domače proizvodnje na prvem in častnem mestu? Na naši skupinski fotografiji maturantov 4. a in 4. b razreda soboške gimnazije leta 1961, objavljeni v mojem članku »Bili smo ptice istega gnezda, pevci iste pomladi…« v reviji Isis leta 2009, manjkaš. Pretreslo me je, ko si mi pojasnil, da si naš maturantski sprevod po Murski Soboti spremljal skrit na klopi soboškega parka, ker nisi imel praznične obleke, da bi se ga udeležil. Kakšne spomine imaš na mladost? Kdo te je navdušil za študij medicine? Kdaj si se odločil za specializacijo iz nevropsihiatrije? Odraščal sem v podeželski, katoliški, kmečki družini z mlajšo sestro in bratom. Delno se še spomnim konca 2. svetovne vojne, raznih vojská in topov, kar je pustilo na meni močan vtis. Povojno otroštvo na deželi je bilo svojevrstno naporno, Revija ISIS - November 2012
41