Forum več... Kolegi so mu svetovali strokovnjaka, ki veliko in na manj invaziven način rešuje take primere. Sledil je klic, povabilo na razgovor in s slikami pravkar napravljene magnetnoresonančne preiskave se je kolega znašel pri strokovnjaku. Vse lepo in prav, korektno in primerno, ob upoštevanju hude časovne stiske v ambulanti, kjer je bil pač »padalec«. Ker je verjel v stanovsko solidarnost in razumevanje, se zato ni počutil nič slabo in čeprav se je zavedal, da verjetno tudi še kdo od čakajočih hudo trpi, je pač menil, da ima nekakšno pravico biti deležen kolegialnega reševanja problema. Pa ga je izjava, da se bo verjetno dalo operirati nekje znotraj enega meseca, prizadela. Da pri njih pač tudi kolegi ne morejo preskočiti reda čakajočih. Kolega je bil začuden, saj je vendarle šlo za neko urgenco in se je stanje slabšalo iz dneva v dan. Kdo ve, kaj je botrovalo takemu principu. Modra kratek stik med kirurgom in vodstvom ali pa zavist v drugi smeri. Potem so se med čakanjem težave povečale do nevzdržnosti, peroralno zastrupljanje s tabletami je bilo slabo učinkovito, blokade so mu pomagale vse krajši čas. Pravi, da je bolečina »udarila« v glavo. Nemir, nejevolja in zgroženost nad slabljenjem moči v nogah so pripeljali do tega, da je kolega »ponorel«. Pisal je na forum, kjer je bil še vedno član, in potožil nad svojim položajem. Dva kolega sta se baje takoj izredno korektno odzvala in lažje mu je bilo pri duši, saj je vendarle še kdo tak, kot bi pričakoval, da bo zdravnik z empatijo. Od tistih, ki so imeli v rokah platno in škarje, pa nič... In tako je čakal... čakal in trpel. Potem vendarle klic po telefonu: v torek boste operirani! In olajšanje in vse je bilo lepše in nič več tako hudo in vse je bil pripravljen odpustiti... ampak vendar je ostal okus pelina.
Zavedam se, da je zgodba pač ena od mnogih, da je morda zaradi naših spremenjenih lastnosti in ravnanja nekaterih trpljenje mnogih bolnikov, anonimnih, nemočnih in obupanih, še hujše.
Predolgo sem bil v zdravstvu, da bi me kdo prepričal v to, da ni vedno možno hudih primerov hitro reševati. To pač vedo tudi laiki. Zagovorniki bolnikovih pravic imajo polne roke dela, mediji prežijo, da v interesu kapitala, oblasti, tako imenovanega gospodarstva in gospodarstvenikov zmanipulirajo vsako zgodbo v napad na vse zdravnike in predvsem na njihovo zbornico. Zbornica je vendarle center moči in predvsem razni revanšistični, agresivni, od želje po oblasti zblojeni politiki bi jo radi čim prej oslabili. In še druga bolj nenavadna zgodba.
Mati enega od poznanih zdravnikov se je znašla v urgentni ambulanti zaradi poslabšanja stanja s hudo slabostjo in bolečinami v trebuhu. Njen drugi sin, sicer v družboslovnem poklicu, je svojega brata zdravnika prosil za pomoč, da bi bila mati čim hitreje in ustrezneje obravnavna. Ampak naš kolega je zavrnil pomoč in posredovanje... Vsi, ki smo slišali za to, smo se zgražali in se spraševali, kakšno zamero lahko človek goji do svoje matere, kako lahko tak človek ponoči spi ter kje je njegova zavezanost Hipokratovi prisegi. Če nekdo lahko goji zamero do enega od staršev in ga ima pravico tudi sovražiti, pa mu vendar, ker je zdravnik, nobena zamera ne sme preprečiti, da bolniku ali poškodovanemu pomaga po svojih najboljših močeh.
Tudi »uveljavljenim« strokovnjakom naj bi bila empatija vodilno gonilo pri njihovem ravnanju, pa žal ni vedno tako. Težko je preseči samega sebe, lastni sebični ego, vendar pa prav tako preseganje daje človeku pravo dostojanstvo, ugled in spoštovanje. Če nekdo ni znal prav pomagati ali se pogovoriti o primeru s kolegi zato, ker je, čeprav zmotno, menil, da sam problem dovolj obvlada, je to pač huda napaka, vendarle manjša od zavrnitve pomoči. Žal pa prav taki primeri ne pridejo vedno niti v medije, kaj šele pred sodnike.
Odstop, ki bi bil samo znamenje poraza (Isis, 1. oktober 2012)
Odgovor na pisanje prof. Pavleta Kornhauserja Na izmišljene očitke glede mojega profesionalnega dela, nanizane v zapisu prof. Pavleta Kornhauserja »Odstop, ki bi bil samo znamenje poraza« v oktobrski številki glasila Isis, v katerem Kornhauser kritično ocenjuje moje pisanje, preprosto moram odgovoriti.
V novinarstvu delam več kot dvajset let. Ves ta čas, ko sem pisala o akutnih in aktualnih temah na področju zdravstva, sem dosledno ravnala v skladu z etičnimi prvinami novinarskega delovanja in pisanja. To mora biti, če želi biti prodorno in pomagati pri izboljšavah, tudi konstruktivno kritično, kar pa, kot vemo, prof. Kornhauserju ni všeč.
Svojih neprijetnih izkušenj pri sodelovanju s prof. Kornhauserjem v javnosti nikoli nisem pojasnjevala; zdaj jih bom, ker sem bila izzvana k temu. Profesorja so namreč – v času revizij pred začetkom gradnje nove pediatrične klinike – moji sodelavci zalotili, nepovabljenega, v redakciji, ko je za mojo mizo pregledoval dokumente o omenjenih zadevah. Takrat je receptor profesorja odpeljal z Dela in obenem dobil navodilo glede njegovih prihodov v našo časopisno hišo. Vrata za sodelovanje si je na ta način zaprl sam. Diana Zajec, novinarka in urednica Zdravja, Delo
Revija ISIS - November 2012
37